Pomlad je čas čiščenja. Sebe od zimskih kilogramov in slabih navad. Omar od oblačil, ki smo jih hranili za kdo ve katero novo priložnost. In kleti — od navlake, ki se je kot nekakšna osebna arheologija nabrala skozi čas.

Naša klet je od časov korone tudi mala samopostrežna trgovina. Imamo zaloge. Ne samo za tri dni, kot svetujejo civilna zaščita in pametni uradniki, temveč za kakšne tri mesece. Če ne več.

V pospravljalnem zanosu sem našla tetrapak bio pomarančnega soka. Rok uporabe: december 2023. Prepričala sem moža, naj bo testni zajček — da preveriva, če je še užiten. In ko sem odpirala tetrapak, je na dan privrela zgodovina. Nostalgija. Čustva, ki jih je prebudilo nekaj, česar ni več.

Ne, ne, ta sok lahko še vedno kupite v vsakem supermarketu. In mimogrede, moj dvorni preizkuševalec je poročal, da vsebina ne ustreza. Ampak nostalgija je ostala. Zaradi zamaška. Odvil se je namreč brez težav. Samostojen zamašek. Osvobojen. Čisto svoboden. Snemljiv. Brez plastične “verige”, ki bi ga priklepala na tetrapak.

Junaki vsakdanjega življenja

Nekoč so bili zamaški na plastenkah mali junaki našega vsakdanjega življenja. Nismo jih metali proč, ampak smo jih zbirali. V šolah, vrtcih, službah in doma. Družine in razredi so tekmovali, kdo bo napolnil več vrečk. To ni bil samo košček plastike, to je bil simbol solidarnosti. Barvit drobiž z dodano vrednostjo dobrodelnosti. Valuta za nakup pripomočka za lažje življenje. Vsak zamašek je bil korak bližje k invalidskemu vozičku, dvigalu, terapiji. Pomagal je otroku, ki ga nisi poznal. Zamašek je bil tisto, s čimer smo svoji okolici in svetu šepnili: “Mi pomagamo.” In pomagali smo vsi. Celo tisti, ki po duši niso zbiratelji. 

Potem pa je lepega dne prišel ukaz iz Bruslja. Tretjega julija 2024. Topniška direktiva, ki je zapovedovala: zamaški se morajo držati steklenice ali tetrapaka. Za vedno. Pritrjeni, zalepljeni, priklenjeni. Kot da gre za begosumne pokrovčke, ki bi v prostem teku divjali po plažah in dušili delfine.

Ta ukrep naj bi zmanjšal onesnaženje evropskih voda za deset odstotkov. Sploh ne dvomim. Morja bodo hvaležna Evropski uniji.

Zvijaš, dvigaš, stiskaš, pritiskaš …

Toda medtem ko želve veselo plavajo v čistejšem morju, se mi doma mučimo, ko obupano poskušamo odpreti plastenko.

Recimo jutranje mleko. Držiš tetrapak, obrneš zamašek, pritisneš … — pa nič. Zvijaš, dvigaš, stiskaš, pritiskaš … Nikoli ne veš, ali se zamšek vrti ali bi se moral dvigniti ali pa samo nagaja? To ni več logična ovira, temveč intelektualni izziv. Se obrača? Se dvigne? Se samo smeji tvoji zmedenosti?

Ko ti na koncu le uspe odviti zamašek, te pod njim čaka nova obrambna linija. Aluminijasta zaščita, ki bi jo težko odstranil tudi kirurg. Z mezincem seveda ne gre. Pritiskati tudi ni dobro, razen če si zjutraj želite mlečni vodomet. Nazadnje uporabite malo žličko. Ko mleko končno steče, se počutite kot MacGyver.

Skrbi pa še ni konec, saj po novem tudi nalivanje zahteva skrbno načrtovano taktiko. Izmučena sem. Kot bi kravo sama pomolzla.

Za inženirje mehatronike

Še slabše je z vodo na poti. Recimo navkreber. Pritrjen zamašek, ki ti ob pitju iz plastenke leze v nos ali te praska po licu ali bradi, res ne ponuja pravega užitka ob osvežitvi. Včasih je bila za pitje dovolj ena roka. Zdaj z eno roko držiš steklenico, z drugo pa vlečeš zamašek stran od ust. Na TikToku najdete poučne vaje, kako tega zlomka “zviješ na stran”. Ampak navodilo ne deluje. Vsaj ne na vseh plastenkah. Biti moraš inženir mehatronike, da razumeš, kaj so izumitelji sistema nameravali. Vsaka plastenka je svet zase, vsak zamašek nova psihološka preizkušnja. Na poti na Šmarno Goro si človek prej izpahne zapestje ali opraska obraz, kot pa se pohodu primerno zadiha. Berem komentarje: “Najslabši izum 21. stoletja!”

Kdo je zdaj pametnejši?

Zamaškov torej ne zbiramo več.

Ni več šolskih tekmovanj, ni več polnih vrečk v kotih učilnic, ni več te majhne družinske rutine. Številni humanitarni projekti, ki so temeljili na zbiranju zamaškov, so ostali brez “osnovne surovine”.

Nekje otrok ostaja brez vozička. Nekje so starši, ki so izgubili upanje. Ker smo zaščitili morja. In izgubili majhen, a tako človeški del solidarnostnega rituala.

Pritrjeni zamašek je metafora naše dobe. Vse mora biti pod nadzorom. Regulirano. Priklenjeno. Ni več prostora za improvizacijo. Niti za ljudi, niti za plastiko. Zamašek, ki se ga ne da sneti, ni samo stvar embalaže. Je simbol. Znak časa, v katerem varnost premaga smisel, uredba pa empatijo.

In še vprašanje ob vašem jutrišnjem zajtrku: ne znate več odpreti plastenke oz. tetrapaka? Kdo je zdaj pametnejši? Vi ali vaš zamašek?