Kratek, ciničen povzetek v petih točkah je naslednji:
1. Zaslužna antiklerikalna pesnica leta 2000 zavrne nagrado, ker se ji jo zdi zamalo prejeti skupaj z jezuitom mozaičarjem.
2. Leta 2022 duhovnika razkrinkajo kot spolnega predatorja. Nagrade mu podeljevalec ne vzame, niti je ne vrne sam.
3. Nekaj mesecev po tem si pesnica premisli, češ, če je pater pokvarjen, bi pa le pobasala denar. (Pa plaketo tudi.)
4. In res: ministrstvo pretvori tolarje v evre in pesnici izplača nagrado. Brez zamudnih obresti. (Plakete pa ne najdejo.)
5. Leta 2024 računovodska instanca ugotovi, da ne obstaja nobena pravna podlaga za izplačilo nekoč zavrnjene nagrade.
Antifarška averzija
Zdaj pa na dolgo in malo bolj poglobljeno.
Svetlana Makarovič je Svetlana Makarovič. Vedno je bila in vedno bo.
Leta 2000 je imela prepričljive razloge, da je zavrnila Prešernovo nagrado. Da je Upravni odbor ravno tisto leto, ko jo je nameraval podeliti njej, Prešernovo nagrado namenil tudi patru Marku Rupniku — in to ad hoc, ne na podlagi odločitve pooblaščene strokovne komisije —, je bila zanjo žalitev. In le kateri frajgajst bi ji lahko očital, da si je vzela pravico, da na grob in obenem eleganten način zavrne nagrado?
Njena ponarodela antifarška averzija do cerkvenega umetnika — in globok, magari celo snobovski prezir do kičerajskega upodabljavca krščanske duhovnosti —, je bilo stališče, s katerim se je kulturen človek zlahka poistovetil. Četudi ga ni vzel tako osebno kot Svetlana sama.
Oportunistična odločitev
Digniteta, ki jo je Svetlana Makarovič pokazala ob zavrnitvi nagrade — ali trma in napuh, če se z njeno potezo kdo ni strinjal —, je v vsakem primeru v nerazumljivem nasprotju z njeno preračunljivostjo ali pogoltnostjo, ki je prišla na dan po moralnem untergangu patra Rupnika.
Zdrava pamet in občutek za moralo nam dopovedujeta, da si uporen in dosleden, javno izpostavljen in oglušujoče etičen človek v zvezi s takimi rečmi ne more na lepem premisliti, ne da bi se soljudem zameril.
Ko se je Svetlana Makarovič enkrat odločila, da Prešernove nagrade ne sprejme, poti nazaj zanjo ni bilo več. Z oportunistično odločitvijo, da simbolno in finančno nagrado po tolikem času vendarle sprejme, si je zapravila vso kredibilnost in pokončnost od prej. Ali pa je dala vedeti, da ju sploh ni imela, kot so morda pravilno domnevali tisti, ki so njeno zavrnitev nagrade obsojali.
Ministričina bizarna ideja
Da je ministrici za kulturo Asti Vrečko prišlo na misel, da Svetlani Makarovič zapoznelo nagrado izplača, je bizarno. Tudi če bi bilo izplačilo po črki zakona.
Pa ni bilo. Citiram:
“V določbah obligacijskega zakonika ter v javnofinančnih in drugih predpisih ni najti podlage, da bi Ministrstvo po več kot dvajsetih letih moralo poravnati obveznost, ki se ji je nagrajenka odpovedala. […] Ministrstvo za kulturo je po oceni Računskega sodišča nagrado izplačalo, ne da bi pred izplačilom dovolj skrbno preverilo vsa pravna dejstva in okoliščine primera v zvezi s prenehanjem obveznosti iz podeljene nagrade v smislu dane obljube oz. vpliva na dolžnikovo obveznost izpolnitve.”
Zdrava pamet in paragrafi
Ponavljam: odkod ministrici ideja, da je Svetlani treba izplačati nagrado, ki jo je nekoč davno zavrnila?
Da si je pesnica nagrado zaželela šele potem, ko je bil njen nesojeni sonagrajenec moralno diskreditiran, je za lase privlečen razlog, na katerega se ne bi sklicevala niti najbolj zadrta tercialka.
Da je Računsko sodišče v zvezi z izplačilom nagrade Svetlani Makarovič — pa tudi z nakupom stavbe na Litijski in nabavo 13.000 računalnikov — izdalo “mnenje s pridržkom”, je pohvalno. Z revizijo Predloga zaključnega računa proračuna Republike Slovenije za leto 2023 in pravilnost izvršitve državnega proračuna za leto 2023 so dokazali, da delujejo kot res neodvisna institucija.
Razveseljivo pa je tudi, da smo s tem mnenjem dobili potrditev, da se paragrafi včasih vendarle ujemajo z zdravo pametjo in občečloveško moralo. Tega žal nismo vajeni.