Naslov je seveda problematičen. Izraz “kreten” označuje človeka, ki je “telesno in duševno nerazvit zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice”, pravi SSKJ. Gre za strokovni izraz, za diagnozo. Sicer pa slovar besedo opredeljuje tudi kot bolj splošno oznako za neumno in omejeno osebo. V tem bolj občem pomenu jo danes v resnici uporabljamo precej pogosteje.

Razlika je seveda še kako bistvena. Ko gre za diagnozo, človek za svoje eventualno nesprejemljivo ravnanje in obnašanje ne nosi odgovornosti. Pri “kretenu” v splošnem pomenu besede pa je zgodba drugačna.

A dovolj te uvodne fusnote. Za kaj sploh gre in kaj se je zgodilo?

Na nožni pogon

Pred dnevi sem se s kolesom vračal iz centra. Po kolesarski stezi sem vozil previdno, saj sem bil obtežen z nahrbtnikom in nakupovalno vrečko. Ko sem se bližal križišču, sem opazil avto, ki je iz nasprotne smeri zavijal levo. In ker nisem bil prepričan, ali me vidi, in ker bi mi lahko presekal pot, sem rahlo upočasnil.

V tistem pa je pripičil mimo mene kolesar na neki konkretno sfrizirani različici vozila na nožni pogon. Bil je vsaj trikrat hitrejši od mene. Predvsem pa je bil besen. Ko me je prehiteval, je namreč zakričal: “Vozi, prekleti idiot, saj maš zeleno ...” — in seveda z vsem tistim, kar sodi zraven, a je za strani spoštovanega tiskanega medija preveč nespodobno.

Priznam, da sem bil šokiran. Tudi če bi imel prav — pa ni imel: z mojo vožnjo ni bilo absolutno nič narobe, šofer avtomobila je dajal vtis, da me ne vidi —, zakaj tak izbruh? Kako lahko človeku sploh pride na misel, da se začne tako brutalno dreti na kogarkoli? Sploh pa na človeka, ki ga ni še nikoli v življenju videl in mu ni mogel storiti nič žalega? Razen da je rahlo pritisnil na zavoro tam in takrat, ko po njegovem ne bi smel.

V konfliktih sem slab

Peljal sem za turbokolesarjem, a je bil zame seveda prehiter. Saj ne, da bi ga lovil. Z vrečo, nahrbtnikom in običajnim mestnim kolesom ga tako ali tako ne bi mogel dohiteti. Če bi se nama poti slučajno spet prekrižali, pa sem imel enkrat za spremembo pripravljeno repliko. Ali, natančneje rečeno — vprašanje.

V konfliktih sem slab. Nekateri ljudje v obračunavanju in prepiranju z neznanci — na cesti, v trgovini, pred šalterjem v banki … — naravnost uživajo. Zdi se, da to početje redno prakticirajo in da so pravi mojstri tega športa. Sam nisem eden od njih.

Prvi razlog za to je moja (ne)sposobnost repliciranja. V teniškem žargonu bi temu rekli kvaliteta returna. Z delovanjem svojega možgana sem na splošno sicer zadovoljen. Dovolj dobro mi služi in z njegovo pomočjo povsem zadovoljivo in kvalitetno krmarim skozi življenje. V situacijah, ko se pojavijo pritoževanje, vpitje ali celo poniževanje, pa moja miselna enota zablokira. Mnogokrat preprosto ostanem brez teksta. Kot žival, ki zmrzne, ki pred žarometi avtomobila obstane in čaka, da jo povozi. Agresija in primitivnost name delujeta kot zamrzovalni žarek profesorja Prdokakca iz zgodb o kapitanu Gatniku.

Sposobnost vračanja žogice

Brez skrbi, infantilna paralela bo v nadaljevanju dobila svoj smisel. Zaenkrat pa nazaj h konfliktu.

Verjetno marsikdo pozna občutek hipne nemoči: ko se prepozno spomniš tistega pravega, ravno prav bistrega in duhovitega, predvsem pa učinkovitega odgovora. Nikoli v trenutku, ko ga potrebuješ. Nikoli takrat, ko si napaden. Kot zajček, ki potrebuje dva pira, da zbere pogum in da končno reče: “Kaj, kdo je to rekel?! Jaz sem to rekel!”

Ampak sposobnost vračanja žogice je samo ena plat zgodbe. Precej bolj pomemben je drugi vidik, ki sega onkraj vprašanja dometa in pomanjkljivosti miselnega aparata. V življenju se namreč dogajajo tudi izjeme. Kljub svoji skoraj pregovorni neiznajdljivosti sem nekajkrat v preteklosti vendarle našel pravi odgovor v pravem trenutku. Več kot enkrat mi je uspelo z dobro usmerjeno bodico zatreti napadalca ali pa se mu zoperstaviti s pravo mero nesramnosti, da je obmolknil in z repom med nogami zapustil prizorišče. Zgodilo se je, skratka, da sem take izzivalce uspešno zabil in da sem iz naključnih (skoraj brez izjeme nesmiselnih) spopadov izšel kot zmagovalec. In po tem sem se počutil ...

Počutiti se kot drek

No, tu se skriva kleč. Po takem zmagoslavju se nikoli nisem počutil zmagoslavno. Prej nasprotno: počutil sem se kot drek. Smrdljiva prispodoba morda ni primerna, je pa ilustrativna. Ko te nekdo potegne v bitko v bitko, ki je v resnici nočeš, te tudi zmaga ne bo osrečila. Ko te nekdo potegne v drek, boš tudi potem, ko se iz njega izkoplješ, smrdel po dreku.

Nekatere bitke so smiselne, ker gre v njih za preživetje. Toda nepotrebni konflikti ne spadajo v to kategorijo, saj ne služijo ničemur. Psihologi bi nam znali razložiti, kaj se skriva v ozadju tega pojava. Sociologija bi nam verjetno povedala, da ne gre samo za specifične posameznikov, temveč tudi za odraz družbene klime.

To seveda drži. Višja ko je stopnja splošnega nezadovoljstva, večja je verjetnost, da bodo ljudje povsem po nepotrebnem eksplodirali in se znesli nad drugim. Ali to pomeni, da sta empatija in prijaznost privilegij srečnih?

Ne samo retorična figura

Z retoričnimi vprašanji ne bom prišel daleč, zato se vračam na križišče. K neznancu na sfriziranem kolesu, ki mi zaradi mojega zaviranja psuje mater in celotno družinsko deblo.

Najprej moram skrušeno priznati, da sem v trenutku, ko sem ga označil za kretena, sprejel pravila njegove igre. Iz čebra gnojnice, v katerega me je potegnil, ne bom mogel splezati brez smrdljivih posledic. Bi mu pa rad kljub temu — če bi ga zadihan, prešvican in zaudarjajoč po fekalijah slučajno ujel — zastavil vprašanje, ki mi je šinilo v možgane v trenutku, ko je švignil mimo mene: “A ti to deluje? Te takšno obnašanje spravlja v boljšo voljo? Si zaradi tega srečnejši?”

Vprašanje naj ne ostane zgolj retorična figura. V idealnem svetu bi se ustavila, razmislila in se začela pogovarjati. S pogovorom bi sprala blato s svojih teles in se iz tulečih kreatur spet spremenila v človeka. Šla bi na pivo in si na koncu stisnila roko.

V idealnem svetu. V realnem pa še naprej kričiva eden na drugega, dokler nama ne zmanjka glasu.