Zvenelo je genialno. Dolgočasna, zaprašena, zlajnana, neposlušljiva, v arhaični slovenščini in brez talenta napisana, amatersko uglasbljena nacionalna — in temu primerno ponarodela — budnica Oj, Triglav, moj dom s konca XIX. stoletja je v torek zvečer na otvoritvi Planice 2023 v Kranjski Gori v posodobljeni verziji skupine Laibach z duom Silence, Severo Gjurin in Tomijem Megličem izpadla kot instantna klasika. Kot apoteoza današnjega slovenstva. In do nadaljnega poslednja sodba kulturnega in kreativnega bistva naroda in državljanstva na presečišču razvedrila, fizkulture in sociale.

Razen naslova in besedila ni imel update z originalom v bistvu nič. In vendar — to je bil originalnejši original. Posodobljen in moderen. Rekonstruiran in remasteriran. Očiščen sedimentov nacionalne romantike, ki so se ga v več kot 130 letih prijeli in se ga vsaj do predvčerajšnjim tudi trdno držali.

Krsti pri Kranjski Gori

Ta nepozabni greatest hit je na otvoritvi svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah trajal manj kot osem minut. Kar je še malo. Kljub temu pa se mi je komad zdel podobno kulturno pomemben in prelomen kot recimo Krst pod Triglavom (1986) Gledališča sester Scipiona Nasice — verjetno najizvirnejša in najbolj nora predstava v zgodovini Slovenije.

To se seveda ni dogajalo daleč od Triglava, duhovno pa tudi ni bilo daleč od te slavne slovenske gorniške, gorjanske, gorenjske mitologije eskapizma v gore — čeprav estetsko ni sovpadalo z avantgardizmom tedanjega Neue slowenische Kunsta ali kaj šele z brutalizmom in provokativnostjo tedanjih Laibachov! A to smo pač mi.

Eklektični pop

Novi Oj, Triglav, moj dom je bil času primerno in vrhunsko trivializiran v duhu najbolj eklektične pop glasbe, kar si je lahko v slovenščini in po slovensko predstavljamo. To je bila za naše pojme komajda verjetna kombinacija, ki všečno, fascinantno inkorporira vse živo, ne da bi jo kdo osumil intelektualiziranja. To je bil pop kot absolutna feelgood zabava — četudi s ciljem in neglasbenim namenom —, ki jo bo današnja glasbena mladina vsaj čez štirideset let znala ceniti, če je že danes ne. Tako je nekaterim šele danes všeč Do They Know It’s Christmas, na katero me je Oj, Triglav, moj dom nekoliko spominjal. Eighties? Twenties? Whatever …

Lovski imaginarij

Kot boring old fart sem sicer nekoliko pogrešal Laibachov nekoč trademark imaginarij jelenov in rogov, pa seveda totalitarni imidž uniform, škornjev z debelim podplatom in irhastih hlač.

Ampak to bi bilo danes preveč provokativno. Preveč očitno in direktno. Danes to ne bi bilo več zaželeno. Niti dovoljeno. Ker če je za dandanašnji Zeitgeist kaj značilno, je to pridna, zaigrana, uglajena, polikana, stilizirana, gentrificirana provokativnost. Od apropriacije do škandala je manj kot korak.

Laibachom štejem v plus, da se tega zavedajo in da tega koraka ne naredijo. Tiste štiri plesalke v dolgih črnih udbovskih plaščih (ki so potem nekam izginile) so naredile nekaj strojevih korakov — in to je bilo vse. Ravno prav za poznavalce in nostalgike.

Pa še malo pošimfajmo

Da pa ne bi samo dol padal od navdušenja, naj na hitro in neobvezno še malo pošimfam.

Če ne bi bilo Laibachov — pa tudi DJ Umeka med procesijo reprezentanc udeleženk —, bi si otvoritev žalibog zapomnil po obupnih reprezentančnih bundah. To živozeleno-živomodro grozodejstvo sta nosila tako voditelja prireditve kot celo govorniško razpoloženi predsednik vlade in njegova diskretna spremljevalka.

Ker kot da ne bi bilo dovolj, da v te simbolično in sartorialno neprimerne diletantizme hočeš-nočeš oblačijo športnike, ki zastopajo slovenske (kao slovenske) barve, jih zdaj še sprejemajo ali celo predpisujejo na prireditvah kot dress code prominentnim civilistom, ki se slučajno znajdejo v bližini!

Res je sicer, da nobeno športno oblačilo ne more biti lépo. Ampak kar je preveč, je preveč! In tudi tisti kao retro windstopper, ki ga je nosil Milan Fras, je spominjal na kurioziteto iz second hand shopa. Ni pasal ne njemu ne Laibachom. Je pa zato super zgledala Severa Gjurin z lepo belo kučmo.

Televizijsko in gibalno grozno

Treba pa je povedati še nekaj. Televizije Slovenija se drži upravičen sloves, da zna — po zaslugi prizadevnih tehnoloških, inženirskih pionirjev iz svoje polpretekle zgodovine — odlično prenašati smučarske skoke in verjetno tudi druge športne dogodke.

Žal pa ne zna v živo dobro transmitirati enega samega, osem minut dolgega glasbenega komada z nemalo nastopajočimi. To v torek je bila televizijska katastrofa. (Vsaj doma tudi tonsko.)

Olajševalna okoliščina za televizijce je, da je bil oder premajhen za vse te ljudi in temu primerno natrpan z vsebinsko popolnoma odvečnimi plesalci. Skoraj ves čas so se štulili v kader okrog pevcev in gibalno grozno, kao koreografsko trzali in migali.

To je bilo na nivoju male šole postsocialističnega glamurja, poenotenega od Niša ali Splita pa do Kopra in Bakuja, ki poskuša posnemati profije z Broadwayja ali iz West Enda. In to je eno in isto že od Bitke talentov, če se še kdo spomni tega. Kar pomeni skoraj dvajset let.

Ampak pustimo to. Glavno, da smo dobili to epohalno predelavo stare skalaške poskočnice. Oj, Triglav, moj dom je trenutno moj najljubši slovenski komad. What goes around, comes around. Če so kulturno preživeli Laibachi, bomo kulturno preživeli vsi.