V zvezi s pravkar zaključenimi olimpijskimi igrami v Parizu je mogoče z gotovostjo reči vsaj eno: da so bile mesto resnice. Mesto resnice za razumevanje športa. Mesto resnice za to, kaj šport v sodobnem zahodnem svetu je. Mesto resnice za mednarodno skupnost. In navsezadnje tudi mesto resnice za Slovence. Ki trenutno sicer vzhičeno slavimo “naše olimpijske junake”. In se trkamo po prsih, kako zelo uspešni smo bili v Parizu.

Resnici na ljubo pa Slovenci še predobro vemo, da te olimpijske igre za nas niso bile uspešne. To nenazadnje dokazuje že izjava predsednika OKS Franja Bobinca, ki je rekel: “Največji uspeh smo dosegli že v uvodu, ko smo na igre poslali devetdeset športnikov. Tukaj imamo daleč največji delež na milijon prebivalcev na svetu.”

Kvantiteta, ne kvaliteta?

Izjava je presenetljiva, da ne rečem sprevržena. In to v dveh smislih. Prvič zato, ker za kriterij uspeha navaja statistične kazalce. Torej kvantiteto, ne kvaliteto. In drugič zato, ker je Bobinac s to izjavo v resnici odvzel težo medaljam, ki so jih slovenski športniki na olimpijadi dosegli. Tri medalje zanj očitno niso največji slovenski uspeh na olimpijskih igrah.

Bobinca lahko razumemo. Ko je govoril o uspešnosti Slovenije, se ni mogel sklicevati na kvalitativne kriterije. Ker po teh kriterijih Slovenija na olimpijadi pač ni bila uspešna. Iz Pariza je prinesla manj medalj, kot je bilo načrtovanih. Kristijan Čeh je ostal brez medalje, verjetno zlate. Isto velja za rokometaše. Ti so odkrito — pretenciozno — govorili, da so prišli v Pariz po zlato. In si nato niso izborili niti brona. Tu je še odbojka. Pa seveda Kauzer in Savšek. Da drugih ne naštevam.

OKS in RIC

Dejstvo je, da smo v Parizu osvojili manj medalja, kot smo jih pričakovali. Če je to, da dosežeš manj, kot si nameraval, uspeh, potem smo Slovenci v Parizu res bili uspešni. Zelo uspešni. Nekako tako kot slovenski maturanti na maturi. Kot je prepričan Republiški izpitni center (RIC).

Bobinčeva izjava pa tudi sugerira, da se še kako zaveda, da je bila po doseženih medaljah Slovenija v Parizu neuspešna. (Tega se v primeru maturantov zaveda tudi RIC.) Zato se sklicuje na število slovenskih udeležencev. Torej na statistični kriterij. (O statističnih kazalcih govori tudi RIC.) Da je Slovenija vsaj po nekem kriteriju uspešna. (Isto dela RIC.) Da kot predsednik OKS vsaj po enem kriteriju tudi sam lahko velja za uspešnega. (Tako kot na svojem področju RIC.) Če ne bi bilo tako, bi se morda lahko kdo začel spraševati o njegovi uspešnosti. (Za RIC velja isto.) Ali zahteval celo njegovo zamenjavo. (Za RIC velja isto.) Kar pa je treba preprečiti. To Bobinac razume. (Kot razume RIC.) Treba je na vsak način preprečiti odpiranje vprašanja odgovornosti. (RIC se strinja.)

Slovenska drža

Sama ne zastopam stališča, ki ga imam za gladiatorskega: da so namreč športniki uspešni samo, če prinesejo medaljo. Po možnosti zlato. Ta slovenska drža mi je tuja. Ne samo zato, ker ne verjamem v neoliberalno ideologijo in z njo povezano mnenje, da je učinek edino, kar šteje. Ne, ko gre za šport. Ne, ko gre za znanost. Ne, ko gre za druge vidike življenja in bivanja.

Reduciranje človeškega delovanja na učinek je sodobnemu kapitalizmu zelo ljubo. Toda to pripelje do vrste problemov. Ne samo do podnebne in ekološke krize. Ampak do vrste drugih kvarnih posledic. V znanosti recimo do tega, da redni profesorji postajajo ljudje brez znanja. Ker če moraš ves svoj čas nameniti zbiranju točk, potem nimaš časa za študij. Študij zahteva čas. In mir. Čas, ki navidez ne dá nobenega učinka. Vsaj ne v točkah. Dá pa učinek v vsebini, ki se ji reče znanje.

Toda ker znanje profesorjev univerzam ne prinaša koristi pri uvrščanju na mednarodne lestvice, znanje ni pomembno. Pomembno je tisto, kar koristi instituciji. Torej točke. Zato institucija nagrajuje točkozbiratelje. Ti zato dobivajo najvišje znanstvene položaje. Čeprav za njihovimi točkami ne stoji nobeno znanje. Ampak pogosto zgolj plagiatorstvo.

A nič ne dé. Cilj je dosežen.

Spektakel in afere

Ista logika je na delu tudi na drugih področjih, ki so se podvrgla neoliberalni logiki. Da je pomemben samo učinek. Vsebina pa ne šteje. Šport je eno teh področij. In kot je ugotovil že Christopher Lasch v 70. letih, je uvedba te logike v šport dejansko uničila vsebino športa. In zreducirala šport na spektakel. Na njegovo spektakelsko funkcijo.

Spektakelsko funkcijo je Pariz več kot lepo udejanjil. Že z otvoritvijo. Ki je bila manifestacija urbanega kiča. A če pustimo ta “umetniški učinek” ob strani, je šlo za spektakel tudi na vseh tekmovanjih. Ne samo pri plavanju v umazani Seni. Samo spektakel šteje. Samo spektakel je zanimiv. Zato so zanimivi samo tisti dosežki, ki spektakel omogočajo. Torej medalje. Po možnosti zlate. In afere. Kot Iman Helif.

Kar je bedno. In žalostno. Ne samo zato, ker tudi v športu vsebina sploh ne šteje več. Ampak tudi zato, ker je na tak način razvrednoteno delo, ki ga športniki vlagajo v svoje dosežke. Pa četudi ti niso za zlato medaljo. 

Zahvaljujoč tej logiki ne bomo dočakali nobene resne analize uspešnosti Slovenije na olimpijskih igrah v Parizu. Taka analiza bi namreč zahtevala pregled dosežkov vseh športnikov v Parizu glede na njihove predhodne rezultate. Vsak športnik, ki je v rezultatih napredoval, je uspel. In vsak športnik, ki v svojih rezultatih ni napredoval, še ni neuspel. Neuspeh je neuspeh, če se pojavi kot trend. Ne kot enkratni rezultat.

Trendi nikogar ne zanimajo

A ti trendi seveda nikogar ne zanimajo. Vsaj ne javnosti. Trenerji in strokovnjaki, ki športnike spremljajo, jih seveda poznajo. Jih morajo poznati. Saj so temelj njihovega dela. A za javnost niso zanimivi. Ne vsebujejo namreč neoliberalne, gladiatorske logike. Ki je za javnost in medije edino, kar velja. In za Slovence nasploh. Ker ljubimo samo zmagovalce. Izključno zmagovalce. Kar je zanimiva socialna značilnost. Do zmagovalcev kažemo popolno histerijo. Tiste, ki niso zmagovalci, pa ne samo pozabimo. Ampak jih pohodimo.

Že res, da je to povezano s pretvorbo športa v spektakel. A pri Slovencih ne gre samo za to. Gre tudi za to, da Slovenci, ki so v glavnem ne samo neuspešni, ampak tudi brez ambicij, svojo potrebo po uspehu in socialnem priznanju izživljajo skozi identifikacijo z zmagovalci. Zato je šport v Sloveniji tako pomemben. Zato je ena redkih stvari, ki Slovence poveže. Ker jim dá občutek pomembnosti. Vsem, ki so sicer nepomembni. Ki se čutijo nepomembne. Ki sami niso zmožni proizvesti ničesar, na kar bi lahko bili ponosni. Na čemer bi lahko utemeljili svojo vrednost. Svoj pomen. Za realizacijo teh potreb Slovenci potrebujejo druge. Zmagovalne druge. Po logiki (infantilne) identifikacije. Če nekdo drug zmaga, sem zmagal jaz. Če je nekdo drug pomemben, sem pomemben jaz.

Sedemmetrovka za nonsens

To logiko je manifestiral tudi Golob, ko je navdušeno izjavil, da je Slovenija s sodelovanjem pri izmenjavi vohunov dokazala svojo moč in pomen. Kar je nonsens. To, kar smo naredili, smo naredili kot pokorni hlapci ZDA. S tem nismo dokazali niti svojega pomena niti moči. Ampak samo svoje hlapčevstvo. 

A če se vrnem k olimpijskim igram: Pariz je bil mesto resnice tudi zato, ker je dokazal, da je današnji šport poleg spektakla predvsem politika. To je med drugim dokazovalo sojenje, ki je Slovencem odvzelo vsaj kakšno medaljo. Če bi namesto Slovenije igrale ZDA, Nemčija, Kitajska, bi bilo sojenje drugačno. Bile bi sedemmetrovke. Ne devetmetrovke. Vratca bi bila pravilno zvožena. Itd.

Pariz pa je bil mesto resnice tudi zato, ker je konkretno dokazal, da biološka spola nista samo dva. Ampak jih je več. Po uradnem antropološkem štetju pet. To je dokazala Iman Helif. Toda ker ta tema zahteva célo kolumno, o tem kdaj drugič.