Na Omaha Beach sem bil prvič poleti leta 1998. Obisk obale, kjer se je leta 6. junija 1944 izkrcala zavezniška vojska, je bil del družinskega popotovanja po Normandiji in Bretanji, na katerega nas je peljal moj oče. Bilo je julija, ampak dan je bil siv in vetroven, rahlo je deževalo. Dolga vožnja po zavitih cestah je v kombinaciji z neprijaznim vremenom moja dva brata in sestro pripravila do upora. Preprosto niso hoteli iz avta. Verjetno bi jih z obetom kakega sladoleda ali igrišča lahko premaknili — bili so še otroci —, ampak sprehajanje po peščeni plaži, na kateri lahko pričakujejo zgolj fotrova predavanja o zgodovini in drugega nič ... — jok, brate, odpade! Oče in Milena sta se še nekaj časa trudila, potem pa sta obupala in proti morju smo se odpravili sami.

Ne vem točno, kje smo parkirali, očitno bolj na zahodni strani, kjer so pečine malo višje, spomnim se, da je sprehod po strmi poti trajal kar nekaj časa. Potem pa smo le prišli do dna in naenkrat se je pred nami odprlo ...

Pesek in morje in drugega nič. Kot da bi se obala raztezala na vse strani neba. Kot da bi bila neskončna. Oče je bil proti pričakovanjem predavateljsko zadržan. Brezciljno smo se sprehajali bolj kot ne v tišini.

O stvareh, ki so se na tem mestu dogajale, sem veliko bral. Gledal sem oddaje in filme in pod vtisom vsega tega sem pri svojih enaindvajsetih doživel eno najbolj presunljivih in globokih popotniških izkušenj do takrat. Stal sem na plaži in šlo mi je na jok.

Tokrat v vlogi očeta

Letos sem se proti Omaha Beach namenil drugič, tokrat sam v vlogi očeta oz. tistega, ki poskuša svojim otrokom pokazati in razložiti svet, kolikor ga pač pozna in razume. Da se bomo peljali čez Normandijo, je bilo jasno. A glede obiska prizorišča izkrcavanja sem bil v dilemi. Mar nista otroka premajhna? Morda bi bilo bolje, če se tja odpravimo nekaj let kasneje.

Nekaj tednov pred odhodom sem se dobil s prijateljem Davidom, ki je kot vodnik in oče precej bolj izkušen od mene. Svoje punce — ki so medtem so že praktično odrasle — je v zadnjih nekaj manj kot dvajsetih letih peljal marsikam.

Pa sem ga pobaral: če so bili tam, kdaj so bili; koliko so bile hčerke stare in kako so vse skupaj doživele.

Povedal mi je, da so seveda bili in da sta bili starejši dve stari približno toliko, kot sta moja otroka zdaj. In tudi sam je imel dileme, podobne mojim. Potem pa so prišli tja in ... — sam pesek in morje in drugega nič. Pač čudovita obala. Povedal jim je nekaj stavkov o tem, kje so in kaj se je tu zgodilo, nato pa jih je pustil pri miru.

“In kaj so počele?” — “Nič, igrale so se.”

Nekaj časa sva bila tiho, potem pa je eden od naju — saj je vseeno, kdo — rekel: “Saj, seveda so se igrale. V končni fazi so tisti nesrečni fantje pustili svoja življenja tam prav zato, da se lahko otroci na tej isti plaži danes brezskrbno igrajo.”

In potem sva bila še malo tiho. Ker ni bilo kaj dodati.

Pesek in morje in drugega nič.

Nekaj drugega v zraku

Ne vem, kaj se je v teh skoraj tridesetih letih spremenilo — ceste ali navigacijske naprave. Kažipot, skrit v drobovju pametnega telefona, nas je tokrat pripeljal povsem do obale. Še preden sem vzel tistih nekaj malenkosti, ki smo jih potrebovali, in zaklenil vozilo, so bili Nina in otroka že na mivki. Na tisti na vse strani razprostrti plaži, ki se zdi neskončna. Počasi sem se sprehodil za njimi. Dan je bil čudovit. Bilo je povsem jasno in sončno. Veter, ki zna biti na severni obali neprijazen, je prijetno božal manjšo množico obiskovalk in obiskovalcev. Ja, če smo bili leta 1998 na obali skorajda sami, se je leta 2026 na Omaha Beach ljudi kar trlo.

In počeli so vse živo. Se sprehajali, brodili po plitvini, posedali v pesku, fotografirali ... Otroci so se metali v morje in delali peščene gradove. Dva fanta sta si podajala nogometno žogo, nekaj najstnikov je spuščalo zmaje. Na prvi pogled se je zdelo, kot da smo se ustavili na katerikoli naključni plaži ob Rokavskem prelivu.

Pa vendar je bilo v zraku nekaj drugega. Vsi, ki smo bili tam, smo vedeli, kaj se je na tej obali zgodilo. In čeprav smo počeli vse tisto, kar tudi sicer počnemo ob morju, smo to delali drugače. V drugačnem tempu. Nekakšen andante z občasnimi premolki, v katere se je naseljevala zgodovina. Kot da nas ovija senca preteklosti, obenem pa na nas sije sonce sedanjosti.

In ta sedanjost je takšna, kot je, tudi zaradi preteklosti, ki se je zgodila na tem mestu. Zaradi vseh tistih mladih fantov, ki so zastavili svoja življenja in s tem omogočili začetek konca neke morije, norosti in tragedije.

Pesek in morje in drugega nič.

Sedel sem na mivko, pogledal Nino in otroka, ki sta iskala školjke, in se nato zazrl nekam proti severu. In spet mi je šlo malo na jok.

Naša pozabljivost

Moji izkušnji Omaha Beach se v marsičem razlikujeta. Leta 1998 sem bil star enaindvajset, letos pa me čaka vstop v šesto desetletje. Takrat sem bil v vlogi otroka, letos v vlogi očeta. Pred skoraj tridesetimi leti je bil dan siv in deževen, tokrat je sijalo sonce. In tistega dne smo bili na obali sami, letos smo jo delili z množico ljudi.

A vse to so samo okoliščine. Obstaja še ena razlika med trenutkoma v času, ki je precej bolj bistvena. Zavedel sem se je šele nekaj dni kasneje, ko smo se že počasi vračali domov.

Leta 1998 sem imel občutek, da stojim na kraju, na katerem je zgodovina zaključila eno svojih najbolj krutih in brezumnih poglavij. Da se tisto, zaradi česar je do izkrcanja v Normandiji sploh prišlo, preprosto ne more ponoviti. Letos pa tega občutka nisem imel. Kot da bi mi duhovi preteklosti sporočali, da je tisto spet tu. Da ni nikoli izginilo, temveč se je samo potuhnilo.

Duhovi? Zgodovina in politika sta preveč kompleksni, da bi ju mislili skozi prizmo nadnaravnega. Toda včasih nam lahko skoraj metafizična izkušnja pove več kot poglobljene analize, ki nas že leta svarijo pred postopnim vračanjem norosti in brezumja. Še posebej na kraju, ki je tako naphan z zgodovino, kot je Omaha Beach.

Pesek in morje in drugega nič. Le človek. Človek in njegova zgodovina. In njegova prekleta pozabljivost. Naša pozabljivost.