Interni incident je bil minoren in trivialen, vendar zgovoren. Ampak tako pač je dandanes, če pride do javnega — v tem primeru enostranskega — obračunavanja med visokokalibriranimi kolumnisti ali kolumnistkami, ki bolj kot v svojih tekstih živijo na družbenih omrežjih.

Skratka: kolumnistki One Plus Kseniji Benedetti ni všeč, da je kolumnistka taiste Delove priloge postala Tina Gaber Golob in da so začetničine kolumne za razliko od tekstov vseh drugih avtorjev in avtoric na spletu dostopne brezplačno.

Zato je ga. Benedetti poslala upravi Dela in odgovornemu uredniku Bojanu Budji dopis, s katerim se po sedmih letih demonstrativno — zaradi “odločitev, ki lahko ustvarjajo vtis povezanosti uredniških vsebin s političnimi razmerji ali osebnimi vlogami v sferi oblasti” — odpoveduje pisanju kolumen za Ono Plus, in ga ročno poobjavila na Facebooku in Instagramu.

Ljudsko glasovanje

Iz množičnih odzivov na razkritje je mogoče sklepati, da je v bistvu prišlo do spontanega ljudskega izrekanja o obeh avtoricah. Plebiscitarno — in prav nič presenetljivo — je zmagala gospa s kolumnistično kilometrino.

Kot starosta slovenske kolumnistike si nisem mogel kaj, da h glasovanju ne bi pristavil še svojega lončka. Gesto Ksenije Benedetti sem načeloma in deloma podprl, ker se mi dejansko zdi nesprejemljivo, da medij s politiko monetizacije favorizira enega avtorja oz. avtorico in s tem na račun drugih pripomore k njegovi ali njeni branosti.

Čeprav sem bil v pripombi bolj kot ne vzdržan, sem protestnico vljudno in dobronamerno opomnil, da si kolumnisti ne izbiramo sodelavcev sami in da bi sam že kdo ve kdaj nehal pisati kolumne, če bi se kapriciral glede tega, kdo še razen mene piše za nek medij.

Res pa je — dodajam naknadno —, da kolumnistov v starih časih ni bilo toliko, da bi se komu zdelo nujno ali celo moralno fancy, da bi se delal izbirčnega ali izbirčno. Po eni strani je lahko kolumnistka dandanes že skorajda vsaka, ki slučajno pride mimo in ki jo kdo opazi; po drugi pa lahko druga, magari bolj poklicana, prav zaradi nje to neha biti; vsaj v istem mediju.

A kaj to mene briga? Zakaj bi zato nehal pisati kolumne?

Kaj rabi kolumnist

Letos bo štirideset let, odkar nas je nekaj nadobudnih mladeničev — Aleš Debeljak, Luka Novak, Stojan Pelko, Marcel Štefančič, Miha Zadnikar et moi-même — začelo pisati redne (štirinajstdnevniške) kolumne za Teleks. Vsaj eden od kolegov je zagotovo napisal več od mene — a ne kolumen —, tako da sem v bistvu edini, ki z obsesivno stamino prav to počne še danes.

To omenjam zato, ker mi je po tisočih in tisočih tekstov uspelo doseči stanje, ki bi ga lahko imenoval kolumnistični zen. To ni filozofija pisanja. To je praksa. Dosledno sem realiziral dve premisi — “vse me zanima, nič me ne briga” in “raje pišem kot mislim” —, ki sta se (mi) nekoč zdeli samo dobri in všečni domislici, vendar sta se z leti izkazali kot pravšnja podlaga za samozadostnost in notranji mir na dolge proge. Če kolumnist kaj rabi, rabi to dvoje.

No, ne vsak kolumnist. In niti nočem reči, da brez tega ne more biti dober. Vztrajam pa, da mora — pri vsej svoji potopljenosti v dogajanje — vedno držati glavo nad gladino. Samo tako se mu medijske miškulance kot ta na Oni Plus lahko zdijo nekoliko komične, če že ne brezpredmetne. In samo v stanju tega zena mu bo jasno, da moralistično klikfehtanje na družbenih omrežjih ne more biti vredno več kot klasičen tekst. Pa če je še ne vem kako bolj brano.

Na trnju lovorik

Ga. Benedettijeva v svoji Bekanntmachungi na družbenih omrežjih prišteva Delo “med pomembne oblikovalce javnega mnenja in vplivne družbene akterje”.

Do neke mere je to res, čeprav z zadržkom. Nenavadno je namreč, da je glede na uredniške spodrsljaje in čudaštva, ki si jih Delo zna privoščiti — njegove edicije, z Ono na čelu, pa še tem bolj — s fasade osrednjega glasila v vseh teh letih odpadlo tako malo ometa.

Da Delo še vedno velja za pretenciozno žalosten benchmark slovenskega tiska, je verjetno kombinacija nepričakovane trdoživosti tradicionalnih medijev v tradicionalističnem okolju, populističnega ohranjanja videza, neoliberalne kulture pod krinko sredinskega levičarstva in fakirskega počivanja na trnju lovorik.

Trhel steber družbe

Pa je nova kolumnistka kaj pismena? Ne vem. Kdo bi vedel. Njeno kolumno sem sicer raztreseno prebral in si nisem nič zapomnil (razen neke želvice). To so take sorte teksti, ki si jih nihče ne bo izrezoval in z magnetki popal na hladilnik. Brali jih bodo itak samo tisti, ki jim imponira avtoričina identiteta.

Pa da ne bo pomote: bilo bi nespodobno, če bi novokomponirano kolumnistko šimfal, ne bi ji pa niti rad jemal poguma. Morda pa še bo kaj iz nje. Tudi moja prva kolumna je bila krneki. 

To je nekako tako, kot je inkriminirana priloga Ona objavila veleintervju z go. Bačovnik Janša — in pri tem poskrbela celo za impresiven styling in kuliserijo —, zraven pa naknadno uturila še intervju z glavnim tekmecem njenega moža oz. možem odbojne kolumnistke.

Ah, dejansko ne zna noben medij tako dobro poskrbeti za sprego s politiko kot prav Delo. Morda pa je res nekaj na tem, da je časnik — ki je nekoč imel “prvo in zadnjo besedo” — še vedno steber družbe? Pa čeprav trhel.