Pred dvema mesecema sem začel hoditi na fitnes. Ni ravno novica za na prvo stran, v mojem življenju pa vendarle predstavlja omembe vredno novost. Ne gre za revolucijo. Vedno sem se ukvarjal s športom, le da praviloma v tistih različicah, ki vključujejo igrišče, žogo in nekaj kolegov, s katerimi greš po zadnjem sodnikovem žvižgu na pivo. No, sodnika v resnici ni, zato tekmovalnost in razgrete strasti včasih pripeljejo do povišanih tonov. A nič takega, česar ne bi runda post festum zgladila in popravila.

Ta klasični testosteronski ritual, ki se mu prepušča lep kos planeta, sem pred pol leta opustil. Ne zaradi naveličanosti nad moško energijo — ta je pač nekaj, kar vzameš v zakup —, ampak ker mi preprosto ni več zneslo. In sem šel na fitnes. Prvič v življenju.

Disciplinirano švicanje

Moje za zdaj zelo disciplinirano švicanje na napravah z utežmi ne pomeni, da sem bistveno spremenil svoje siceršnje življenjske navade. Tudi tiste škodljive. Na seznamu teh najvišje kotira kajenje. Ja, sem eden od tistih, ki si pred vrati telovadnice prižgejo čik.

S tem se ne hvalim. Samo opisujem dejansko stanje.

Ob tej rahlo paradoksalni kombinaciji koristnih in škodljivih navad in razvad, ki jo živim že dolga leta, pa sem se tokrat nenadejano znašel sredi sociološkega eksperimenta. Pravega opazovanja družbenih navad z udeležbo. Na eni strani fitnes, na drugi pa nekaj že skoraj preživetega — kadilnica.

Najprej o prvem. V mojem novem domicilu za razgibavanje mi je hitro padlo v oči, da se ljudje ne pozdravljajo. Še več, sploh se ne pogledajo v oči. V bistvu se sploh ne gledajo. Eden mimo drugega hodijo, kot da jih ni. Vsak v svojem svetu oz. pri svoji vaji za prav določeno mišično skupino. Fokus, napor, brisačka, bidon, slušalke v ušesih in nekakšna aktivna aroganca. Kar bi bilo v vseh drugih okoljih razumljeno kot znak nevzgojenosti in pomanjkanja omike, tu očitno funkcionira kot dogovorjen modus obnašanja.

Neprimerna paralela

Nisem padel v branje situacije kot prispodobe za odtujenost sveta. Sem pa kmalu prišel do razlage, ki se mi je zdela smiselna.

Fitnes je prostor, v katerem se ženske in moški različnih oblik, oblin, form in starosti raztegujemo in zviramo po mašinah, ki malce spominjajo na mučilne naprave. Pri tem početju pa svetu morda ne kažemo vedno svoje najlepše podobe. Kakršnokoli nagovarjanje — sploh neznanega človeka — lahko v tem kontekstu hitro izpade neprimerno in vsiljivo. In očitno se je zato že dolgo nazaj uveljavil ta kod, da drug drugega pustimo pri miru. In to s poudarkom.

Stvar sem si torej lahko razložil, se mi je pa vseeno zdela zanimiva. Še posebej, ko sem jo primerjal — v duhu prej omenjenega sociološkega eksperimenta — z navadami, ki veljajo v moji najljubši kadilnici.

Morda se paralela zdi komu neprimerna, toda ljudje se v različnih situacijah pač obnašamo različno. In čeprav se zdita fitnes in kadilnica svetlobna leta narazen, med njima obstaja presečna množica. Če nič drugega, sem ta množica jaz.

Med Šiško in Bežigradom

Kadilnice so že tako redke, prenovljena protitobačna zakonodaja pa bo z njimi v kratkem dokončno pometla. Toda minulo zimo, ko so še obstajale, sem si nekje na meji med Šiško in Bežigradom našel svojo kadilnico. Luknja s štirimi mizami in pepelniki — in z obupnim prezračevalnim sistemom, ki je služil samo temu, da so ga po potrebi pokazali inšpekciji. Skrit kotiček, kamor hodijo taksisti, delavci z bližnjih gradbišč in nekaj modelov s prenosnimi računalniki. Prostor s svojimi nepisanimi, a še kako jasnimi pravili.

Prvič, v kadilnici se vsi poznajo. Če vanjo slučajno vstopi nekdo, ki siceršnji klienteli ni znan, se to hitro spremeni. Drugič, v kadilnici se pozdravlja, pa naj gre za stalne stranke ali naključne obiskovalce. Tretjič, ko si enkrat vpeljan v skupnost, se lahko v kateremkoli trenutku vključiš v debato za sosednjo mizo. Nikjer ne piše, da bo tvoja intervencija naletela na prijazen odziv. A ko si sprejet kot član plemena, imaš do tega vso pravico. Četrtič, manjše usluge drugih članov kluba (recimo telefonska številka poceni vulkanizerja), se plačajo z rundo. In petič, če so vse mize zasedene, prisedeš.

Kajenje in komunizem

Dobro, kos teh pravil sem si v duhu literarnega pretiravanja gladko izmislil. A tudi tista fiktivna v resnici lepo ilustrirajo štimungo prostora. O nečem podobnem je pred leti pisal Mladen Dolar. V besedilu z naslovom Kajenje in komunizem izhaja iz čikpavze, ki si jo je privoščil nekje na Manhattnu. Stisnjen med nebotičniki je prebil tistih nekaj minut na strogo odmerjenem mestu s popolnimi tujci. Skrajno heterogeno skupino, v kateri so bili finančniki in brezdomci, črnci in Judje, delavci in bogataši. Družilo jih ni nič razen kajenja in občutka izobčenosti, ki ga zaradi svoje navade vedno intenzivneje doživljajo. Tako se med pogovorom naenkrat vzpostavijo kot skupnost podobnih idej in stališč. Ta morda res ne traja dlje kot pokajena cigareta, ampak obstaja. Traja. Neskončno dlje kot tista, ki se ne vzpostavi nikoli. In iz te mimobežne situacije Dolar razvije fenomenalno filozofsko vinjeto z duhovitim in pronicljivim zaključkom: kajenje je priložnost za komunizem.

Motivacijska enovrstičnica

Tobačni izdelki in revolucija, banalna situacija in velike besede? Pa moja skoraj bogokletna primerjava med fitnesom kot prostorom zdravja in kadilnico, v kateri se širi škodljiva razvada? Vse to se morda zdi pretirano. Toda spremembe se dejansko začnejo z majhnimi koraki. Ta motivacijska enovrstičnica drži. In ta majhni korak je stik, kontakt, beseda, pogovor. V različnih prostorih in situacijah nastajajo različne skupine ljudi, ki so si bili še včeraj neznanci. Tiste skupine, v katerih se to lahko spremeni — če torej ljudje vzpostavijo stik —, imajo potencial skupnosti. V njih se lahko nekaj zgodi. Tiste, v katerih skupaj samo počnemo isto stvar in pri tem drug drugemu ostajamo tujci, ostajajo individualni projekt razvoja samega sebe in ohranjanja družbenega statusa quo.

Fitnes in kadilnica sta seveda metafori. V tem smislu pa nas mora vsaj malo skrbeti, da je fitnesov vedno več, kadilnice pa zapirajo.