Z nekaj časovne distance lahko bolj hladne glave in mirnejšega srčnega utripa opišem dogajanje v zvezi z načrtovanim zdravniškim posegom v UKC Ljubljana, ki bi sicer moral biti opravljen že aprila letos. Že takrat je bila moja čakalna doba dolga dobrih sedem mesecev. 

Septembra 2022 mi je zdravnik, pri katerem se v UKC zdravim zaradi težav s srcem, napovedal, da so me uvrstili na seznam za operacijo. Šlo je za katetrsko ablacijo, s katero bi mi skušali urediti tako imenovane ekstrasistole, ki so sicer najpogostejša oblika srčne aritmije. To so precej pogoste težave pri popolnoma zdravih ljudeh kot tudi pri bolnikih z osnovno boleznijo srca ali drugimi patološkimi stanji.

220 bpm

Na srečo v večini primerov to ni zaskrbljujoča motnja. Tudi sama zanjo ne bi vedela, če se pred petimi leti ne bi pripravljala na polni tekaški maraton, športna ura pa je ob treningu dvakrat ponorela in mi namerila 220 srčnih utripov na minuto. Več mi niti tehnično ni mogla nameriti. Kdo ve, koliko je moj utrip bil v resnici. 

Obremenitveni testi in vrsta drugih preiskav so pripeljali do diagnoze, ki jo brez težav zaradi GDPR delim. Miokarditis. To je vnetje srčne mišičnine, kar bi lahko bila posledica prebolelega virusa. Perikardni izliv, kar je nenormalna količina tekočine, ki se nabira med srcem in perikardijem. In že omenjene ekstrasistole. To je bilo dovolj težav, da so mi takoj prepovedali teči in športati, da zaradi ekstremnih naporov ne bi prišlo do prevelike obremenitve srca.

Na operativni poseg sem težko čakala, četudi z zdravili nisem čutila težav. Razen da nisem več tekla, je moje življenje teklo povsem običajno. Načrtovani maraton sem kasneje prehodila — in to v natanko osmih urah. Neko soboto med šesto uro zjutraj in drugo popoldan. Sama sebi pač težko ostanem dolžnica, gorenjska trma pa tudi naredi svoje.

Telegram

V sredo, 6. septembra 2023, pa me je v poštnem nabiralniku pričakalo obvestilo o telegramu, ki da me čaka na domači pošti. Sploh nisem vedela, da telegrami še obstajajo kot oblika “hitrega” komuniciranja. Zato sem se takoj in z veliko radovednostjo podvizala po sporočilo.

Telegram je prišel iz UKC Ljubljana. Sporočali so, naj se v torek, 12. septembra, ob 8. uri zglasim na kardiološkem oddelku, da opravijo napovedani poseg. Naj po možnosti pred tem opravim še tri krvne preiskave pri svojem osebnem zdravniku. In naj bom tešča.

Pridno kot šolarka sem sledila navodilom in se v torek petnajst minut pred določeno uro znašla pred okencem v 5. nadstropju UKC. Opremljena z vsemi krvnimi testi (ki so bili, mimogrede, odlični). Zdravstvena kartica, podatki, pogovor … Bila sem sprejeta v bolnišnico. Naj počakam na bližnjem kavču, da me medicinska sestra odpelje, je še prijazno dodala administratorka. 

Čakam, čakam, čakam … — skoraj uro. Nič.

Zdravnikova zadrega

Nato pa vendarle pristopi doktor — ki ni bil moj dotedanji zdravnik —, počepne pred mano in mi pove, da mu je strašno žal, vendar da me ne bo mogel operirati. Da so pravkar dobili pacienta, ki mora biti zaradi kritičnega stanja nujno in prednostno obravnavan. Da je sam, edini v službi, da dela samo še naslednji dan in da ga nato do nedelje ne bo. In na koncu doda, da zavarovalnica ne plača viška opravljenih posegov.

Osupla mu povem, da to, da sem pred eno uro poslala moža, ki me je pripeljal v UKC, domov, ni nobena zadrega v primerjavi s tem, da sem bila od srede, ko sem prejela njihov telegram, pa do tega trenutka na vrtiljaku čustvenega in duševnega stresa, se v glavi pripravljala in poskušala sprejeti dejstvo, da bom operirana. Na srcu. In operacija na srcu ni kot lakiranje nohtov, ker če mi lak ni všeč, ga lahko z acetonom odstranim in nanesem novega. Pa tudi to, da sem kot podjetnica morala prestaviti številne dogodke in sestanke, da sem prišla pripravljena in mirna na poseg.

Stanje: nič, zero

Bilo mu je nerodno in neprijetno. Da bi nekako omilil moje razočaranje in nemoč, mi je dal svoj email. Naj mu takoj pišem, da bova poiskala nov termin.

Sem mu pisala. Takoj. In poklicala moža, naj me pride iskat. 

Kot nezaželena pritepenka sem s torbo nujnih rekvizitov, ki najbi jih človek rabil v bolnici, odšla iz UKC. Blesav občutek do konca. Razočaranje. Energija na psu. Stanje: nič, zero.

Še isti popoldan sem od zdravnika dobila mail z vprašanjem.

Ob tem pa se mi je res dvignil pokrov. V bolnišnici sem kljub nesprejemljivemu poteku ostala vsaj navzven mirna, spoštljiva, razumevajoča. Zdaj pa bomba.

Ali skratka jemljem kakšna zdravila?

Zdravnik ima moj celoten fajl v računalniku. Natanko ve — ali bi moral vedeti —, od kdaj do kdaj sem jedla te in te tablete in od kdaj jemljem močnejše. Tam so zapisani vsi moji pregledi. Vsi obremenitveni testi, ultrazvoki, MR-ji, EKG-ji … Pet let vsako jutro jemljem tablete — on me sprašuje, ali jemljem tablete. Človek, ki bi me moral naslednji dan operirati.

Naročena sem na nov obremenitveni test. Prav ta teden. 

Naše zdravstvo potrebuje zdravljenje še bolj kot jaz. Ali pa naj mu do ozdravitve pomaga sam Bog. Če zmore.