Seveda je lepo in prav — in za nameček še pomirjujoče —, da je Urad za komuniciranje preklical razpis za naročilo medijskega načrta za informativno kampanjo o dosežkih vlade. Po državi se je razlegel vzdih olajšanja. Toda zakaj ga je vlada razpisala? In kako jim je to sploh prišlo na misel? Lahko bi bili predvidevali, da bodo zaradi tega šli vsi v luft. Pozabili so, kako se je zaradi neke brezvezne makete dokončno spotaknila Cerarjeva vlada.

Da ne bo pomote, ne navijam za to, da bi vlada zapravila 40.000 evrov za prepričevanje javnosti o svojih neminljivih zaslugah. In čeprav ne vem zatrdno, ali bi to res bilo zapravljanje denarja, si ne upam v tako direktno konfrontacijo z javnim mnenjem. Po populistični logiki namreč velja, da je vsak davkoplačevalski evro, porabljen za afirmativno, samonanašajočo se vladno metapolitiko, v bistvu zapravljen evro. Kar sicer ni daleč od resnice.

Vsaj malo samokritičnosti

Treba je tudi upoštevati, da 40.000 evrov — do 15.000 za spletne medije in do 25.000 za radijske postaje — še ne bi bilo vse. Ta vsota bi bila namenjena samo storitvi izdelave medijskega plana, k temu pa bi bilo treba prišteti še stroške zakupljenega medijskega časa in prostora.

Ni pa daleč od resnice niti to, da bi za javne finance zaskrbljeni in varčni državljani z malo dobrovoljnosti in razumevanja lahko razumeli, da v napetih in negotovih razmerah pred volitvami tudi vlada potrebuje nekaj, s čimer bi dokazala ali vsaj opozorila, da zadnja štiri leta niso (samo) sedeli križem rok in kradli bogu in davkoplačevalcem čas in denar, ampak da so nekaj konkretnega in koristnega tudi naredili.

Če bi bili kritiki vlade in drugi večni nezadovoljneži vsaj malo samokritični, bi si lahko namreč priznali, da si niti na podlagi lastnega mnenja niti zunanjih informacijskih sugestij ni mogoče ustvariti objektivnega stališča o tem, ali je vlada delala dobro ali slabo. Objektivno stališče o vladi in vladni politiki bi bilo tisto, ki bi poleg tega, kar si sami mislimo in kar poberemo od drugih, upoštevalo tudi tisto, česar nismo vedeli, ker smo iz enega ali drugega razloga preslišali ali nas ni zanimalo.

Enaki pogoji za vse?

Recimo tudi, da bi bilo pošteno, če bi imeli vsi udeleženci v demokratičnem postopku enake pogoje za sodelovanje. In to se ne zdi ravno pošteno, da vladi odrekamo pravico do enakih pogojev v predvolilni tekmi.

Skratka, vlada je prvotno objavila, da “za potrebe izvedbe informativne kampanje o dosežkih vlade […] potrebuje storitev izdelave medijskega načrta. S tem […] preverjamo trg, po pridobitvi informacij o cenah storitev na trgu pa bo naročnik […] oddal naročilo gospodarskemu subjektu, ki bo za opisane storitve ponudil najnižjo ceno.”

Vzorec razmišljanja

Čeprav je to zdaj brezpredmetno, opozarjam na zanimiv vzorec razmišljanja.

Vlada je bila v duhu varčnosti pripravljena izbrati najugodnejšega, torej najcenejšega ponudnika. No, prav. Recimo, da bi se tudi za malo denarja — za dumpinško ceno pa še tem prej — našel ponudnik, ki bi naročeno delo opravil v najboljšem primeru za silo solidno. Toda to zelo verjetno ne bi bilo tisto, kar je hotela vlada. Še več! Morda bi bila izvedba tako zanič ali tako nekoristna, da evri za storitev in zakup ne bi bili samo zapravljeni, temveč bi vladi celo povzročili komunikacijsko škodo.

Vlada je v začaranem krogu. Po eni strani je po defaultu pričakovane finančne racionalnosti obsojena, da za malo ali nič dnarja naroča zase malo ali nič muzike, in se s tem vnaprej odpoveduje kvalitetnim storitvam.

Dandanes je vse drobiž

Zato je opozicija pred volitvami vedno v prednosti. Večina političnih in javnomnenjskih parametrov ji gre na roko. Ljudstvo je naveličano oblasti in od nje uspavano. Ljudstvo si želi sprememb in prerojenja. Ljudstvo se s figo v žepu prijema za pištole in denarnice. Medijem je najbolj zanimiva konfliktnost. Mediji si iz spodobnosti ne upajo biti preveč naklonjeni vladi. Vlada sama pa ima po svoji strani propagandistično zvezane roke.

A četudi vladno zamisel za samopromocijo še tako relativiziramo, bi bila v vsakem primeru nehigienična. Treba je namreč upoštevati, da bi n-kratnik teh 40.000 evrov pokasirali tisti, ki bi bili za ta denar pripravljeni o vladi objaviti karkoli. Pa čeprav bi to zelo verjetno bil drobiž — ker kaj pa danes ni drobiž v Sloveniji, še posebej v političnem in medijskem fahu? — in čeprav bi to bilo v nasprotju z njihovimi siceršnjimi prepričanji in/ali objavami.

Toliko o enakih pogojih vseh udeležencev v demokratičnem postopku. Pa tudi o medijski neodvisnosti in o politični integriteti.