Da je soboto — torej dan pogreba svetega očeta — vlada razglasila za dan žalovanja, me kot ateista in agnostika ter brezverca in brezbožca ne moti. Po drugi strani pa se mi s strani aktualne oblasti to ne zdi iskreno pietetno. Presenečen sem. Zdi se mi nenavadno. Slovenija ne samo da ni tako prežeta s katolicizmom, da bi ji pripisal državno žalovanje za papežem, ampak tudi od te vlade ne bi pričakoval, da bo uradno komemoracijo sploh dekretirala.

No pun intended, ampak to se mi zdi bolj papeško od papeža.

Iz nekaterih medijskih zapisov je mogoče domnevati, da je vlada prvotno razmišljala celo o treh dneh žalovanja. To bi bilo še bolj presenetljivo — in verjetno res pretirano.

Drugi časi

Dan žalovanja za papežem v Sloveniji sicer ni prvič. Prvi — in doslej zadnji, ker je prejšnji, Benedikt XVI. leta 2013 odstopil — je bil 8. aprila 2005 za Janezom Pavlom II., ki je umrl šest dni prej. Od slovenskih politikov so se pogreba udeležili predsednik Drnovšek, predsednik vlade Janša in zunanji minister Rupel.

Ne spomnim se, da bi se mediji takrat posebej ukvarjali — razen seveda poročevalsko — s slovensko politično udeležbo in s samim dnevom žalovanja v Sloveniji. Očitno se je vse zdelo normalno in samoumevno. Danes pa imamo zadržke in pomisleke.

Ali je možno trditi, da je tedanji politični vrh narodu bolj logično, upravičeno in smiselno ukazoval, naj kaže sočutje do rajnega papeža kot pa današnji? Ali ni bil Woytiła — ki je bil (“jak papież”) kar dvakrat v Sloveniji — bolj naš kot pa Bergoglio? Ali pa so danes, relativno pičlih dvajset let pozneje, samo drugi in drugačni časi, senzibilnost, informiranost?

Komparativno gledano

Da sta predsednica države in predsednik vlade ob papeževi smrti povedala nekaj diplomatsko sočutnih besed, z odločitvijo za dan žalovanja sicer nima veliko opraviti. Komparativno gledano pa je le vredno pozornosti, da se Nataša Pirc Musar zna lepše in primerneje izražati od Roberta Goloba.

NPM je rekla:

“Njegove besede in dejanja so nagovarjali srca milijonov vernikov in nevernikov po vsem svetu. Njegove besede ob najinih srečanjih bodo za vedno spremljale tudi mene.”

To dobro opiše dejstvo, da je Frančišek bil človek, ki je ljudem bil všeč. Preprost in človeški, normalen, nič vzvišen, simpatičen in ekumenično pobožen.

Predsednik vlade pa:

“Papež Frančišek je zagovarjal vrednote, v katere tudi sam verjamem. Zagovarjal je tudi spremembe. Čeprav se je zavedal, da se žal ne dajo izvesti čez noč, je kljub temu vztrajal do zadnjega diha. Osebno imam nanj izjemen spomin.”

Iz tega veje egocentričnost politika, ki se hvalisavo identificira z najbolj ponarodelimi papeževimi vrednotami. Z nekaterimi drugimi (recimo z asiško askezo) se pač ne more, s tretjimi pa se (kot z vprašanjem splava, hvala bogu) niti noče.

Pot v Canosso

Tradicionalno katoliške, torej zelo katoliške dežele — kjer temu primerno prevladujejo neobveznejša načela diskrepance med državo in cerkvijo — bodo ob smrti papeža Frančiška seveda žalovale še bolj formalno kot Slovenija. V njegovi domovini Argentini bo reci in piši sedemdnevno nacionalno žalovanje. Prireditve so seveda odpovedane. Tudi nogometne tekme.

Pričakovati manj od ultralibertarnega gozdarja bi bilo iluzorno. Še tem bolj, ker je Milei pred izvolitvijo obkladal papeža z oznakami, kot so “levičar”, “nesveta oseba”, “imbecil”.

Pozneje je argentinski predsednik le znižal ton in se celo opravičil. Papež sam pa mu je pot v Canosso — namreč v Vatikan — olajšal s tem, da ga je prisrčno sprejel, kot da se nič ni godilo.

Sedem dni žalovanja bo tudi v Braziliji.

Sekularizem

Kar zadeva Evropo, bo v Italiji pet dni žalovanja, v Španiji in na Portugalskem pa trije dnevi. To ni nenavadno. Bolj (me) preseneča, da bo samo en dan žalovanja na Hrvaškem in na Poljskem.

Ne preseneča pa, da žalovanja ne bo v Franciji. “Deuil national” bi bil v nasprotju s tako imenovano laičnostjo (“laïcité”), kot pravijo Francozi ločenosti cerkve in države oz. državnemu sekularizmu. Tega se dosledno držijo že več kot sto let, odkar je bil sprejet Loi du 9 décembre 1905 concernant la séparation des Églises et de l’État. Bodo pa državne zastave na javnih ustanovah v Franciji spuščene na pol droga.

Nova črna

Toda vrnimo se v Slovenijo.

Vlada zagotovo ve, da to žalovanje za papežem ni slovenska premiera.

A tudi državljani vemo, da Golob igra dvojno igro. Dvajset let prozornega političnega piara in prepiranja nas je naučilo brati med vrsticami. Zato vemo — in celo on ve, da vemo —, da se z razglasitvijo dneva žalovanja po eni strani poskuša prikupiti vernim sodržavljanom. In le zakaj se jim ne bi? V svojih treh letih jim še ni imel priložnosti pomežikniti. Zdaj ima končno razlog.

Po drugi strani pa nam je tudi jasno, da plava z mednarodnim tokom. Seveda bodo vsi državniki na pogrebu. Žalovanje za papežem je trenutno nova politična črna. Državni dan ali dnevi žalovanja so v glavnem skoncentrirani na romansko evropo in Latinsko Ameriko, še zdaleč pa ne na vse države sveta, niti ne na večino. Ampak ja, seveda katoliki po vsem svetu žalujejo, kot se temu reče.

Umrl je človek

Copy-cat državna pieteta pa je tudi dovolj dobra garancija, da zaradi sledenja večjim in pobožnejšim — razen kvečjemu domačih izdajalcev — Slovenije ne bo nihče obtožil, da spet koga posnemamo in prehitevamo po desni.

Pred dvajsetimi leti je bil dan žalovanja rutinski protokol, danes pa je mišljen kot državotvorno dejanje in predvolilni stratagem. Narod, ki se je po literariziranem izročilu z orožjem in do zadnjega diha upiral pokristjanjenju in se mu slednjič le vdal zavoljo nerealizirane in nepokonzumirane ljubezni, dandanes to gladko sprejema, ker tako delajo njegovi vzorniki. To je težko razumeti. Kot je težko razumeti, da tisti, ki je pri nas uvedel to komemoracijsko rutino, danes izkorišča papeževo smrt za obračunavanje s političnimi nasprotniki.

Papež je umrl. Umrl je človek. Žalujmo vsak po svoje in ne na ukaz ali z določenim ciljem.