Viktor Orbán je zanimiv fenomen. V šestnajstih letih na oblasti se je etabliral kot evropski prototip lokalnega in za silo legalnega samodržca. Čeprav ni bil edini, je s trdoživostjo, vztrajnostjo in inovacijami na področju iliberalne demokracije sčasoma presegel pozornost, ki bi mu jo svet sicer posvečal.
S predsednikom vlade desetmilijonske postsocialistične države, kakršna je Madžarska, se establišment cele EU — z marginaliziranimi negativci vred — ne bi toliko ukvarjal, če bi bil Orbán politik neproblematičnega, ne nujno nelevičarskega mainstreama. Tak človek tudi ne bi v šestih letih dočakal šest avdienc pri Trumpu, niti ne bi Vance prišel pred volitvami navijat zanj na kraj dogajanja.
Novokomponirano disidentstvo
Biti beligerenten desničar danes ni več zelo originalno, se pa še splača. Novokomponirano disidentstvo je postalo konfekcijska politična alternativa. Njeni protagonisti se s tem navzamejo prepoznavnega in cenjenega imidža ubogih, a plemenito uporniških figur.
Pomemben razlog za vsesplošni vzpon desnice in konservativnosti je tudi, da je politično lepo in koristno imeti status jebene stranke. Občutek, da se desnici dogaja krivica in da je resnični državni in razredni sovražnik levica, spričo paničnih, včasih celo res represivnih reakcij tradicionalnih levih oblastnikov ni nerazumljiv. In ker je liberalna demokracija vedno manj dominantna in samoumevna, tudi vedno bolje uspevajo argument, da jo zagovarjajo samo še skorumpirane elite. Kar spet vleče za sabo naraščajoči populizem, brez katerega pri tem ne gre.
Naš endemični Orbán
Toda hotel sem pisati o tem, da je Janez Janša že od njunega zbližanja veljal za malega Viktorja Orbána.
Primerjava med njima ni bila iz trte izvita, a če pogledamo od bliže, ne drži. Vsaj ne popolnoma.
Če bi naš endemični Orbán res sledil originalnemu modelu, se mu ne bi samo vsake kvatre uspevalo zavihteti na oblast, ampak bi vladal vsaj tri ali štiri mandate zaporedoma, če ne še več. SDS-ova medijska alterscena rada pove, da je bila desnica v Sloveniji na oblasti — od osamosvojitve naprej — pičlih 120 mesecev (10 let), levica pa celih 306 mesecev (25 let in pol). In to na 552 mesecev (46 let) podlage, če upoštevamo obdobje, ko smo kao ječali pod peto komunizma.
Orbánizacija kot shorthand
Tako imenovana orbánizacija Slovenije ni bila brezpredmetna oznaka. Orbán je bil ne samo personifikacija madžarskega iliberalizma in neokonservativnosti, ampak tudi vzornik in zaveznik in celo konkreten pomagač SDS in njihovih somišljenikov. Na retoričnem nivoju je to funkcioniralo kot shorthand za vse, kar so antijanšisti imeli povedati Janši.
Možno je domnevati, da je v Slovencih — iz zgodovinskih, kulturnih, političnih, socialnih, ekonomskih razlogov — toliko več levega družbenega gena, da se Janša ni mogel oprijeti oblasti za tako dolgo obdobje kot Orbán. Tudi če bi se v teh svojih epizodnih vladanjih posluževal radikalnejših madžarskih metod.
Nenavadno je tudi to, da se je tako stabilna avtokratska diktatura tako razvila prav na Madžarskem — in ne v drugih postsocialističnih državah, kjer se sicer redno vsaj za krajši čas pojavlja kot politična opcija. Tudi naši vzhodni sosedje se namreč ponašajo z disidentsko tradicijo uporništva proti še tršemu režimu, kot je bil sovjetski v primerjavi z jugoslovanskim. To bo vsekakor znala razložiti Vesna V. Godina.
Na naši strani Hodoša
Enako zanimiv je tudi fenomen Pétra Magyarja, ki mu je končno le uspelo detronizirati Viktorja Orbána. Domnevati smemo, da je na nedavnih volitvah na Madžarskem zmagal antiorbánizem. Kar pomeni, da se še tako uspavano ljudstvo lahko prebudi, če se le pojavi osebnost, ki dovolj uspešno personificira in sumira naveličanost volilnega telesa.
Podobnosti z razmerami na naši strani Hodoša se tu končajo. To sta madžarski problem in madžarska rešitev. Slovenske zadrege, konflikti in pomote pa ostajajo. Le kaj bi mi brez njih.
Iz razpleta volitev na Madžarskem so Slovenci potegnili vsaj dve lekciji. Eno ekspemplarično, drugo škodoželjno. Naša desnica nam zdaj hoče dopovedati, da je Magyar v bistvu Orbánov učenec in da bo to samo mehkejše nadaljevanje edino zveličavne politike. Medtem pa se levica privoščljivo hahlja, češ, to je lekcija za tipe à la Janša — a s folklornim zadržkom, da je tudi Magyar desen.
Lekcije
Prezrte pa ostajajo tretja, poltretja in četrta lekcija. Ena in pol za desne in ena za leve.
Slovenska desnica ne sprevidi, da je Magyarjeva zmaga vsaj znamenje, če ne dokaz, da v tudi v politiki ene in iste opcije obstajajo velikanske demokratične nianse. Tudi če je Magyar res desen — kot opozarjajo naši desničarji, ki jih je izid madžarskih volitev frustriral —, je dejstvo, da ni Orbán. Ampak SDS tega ne loči. Oni vidijo svet v eni sami barvi ali dveh. Vidijo samo rumeno-modrega Kristusa, ki že triintrideset let zdržema vodi stranko od kongresa do kongresa, državo pa samo tu pa tam. Za njihove pojme je to nedosegljiv uspeh.
Kar je seveda res. Celo Orbán je bil na čelu Fidesza samo trideset let in še to ne non-stop (od 1993 do 2000 in od 2003 do …), predsednik vlade pa je bil celih šestnajst let. Toda Janša je bil na čelu treh nezaporednih vlad samo 2.382 dni oz. šest let in pol — torej petkrat manj časa kot na čelu SDS.
Življenjske izkušnje
Nekateri do vsega desnega apriorno sumničavi analitiki mislijo, da je Magyar neke vrste madžarski Logar. To zna do neke mere biti res — čeprav Logar ne paradira naokrog v restiliziranem huzarskem suknjiču. (To mi ni všeč, ampak morda je samo fan Jimija Hendrixa.)
Hočem reči, da če je to res, če se je torej Magyar hotel prepričljivo izviti iz sence svojega nekdanjega mentorja, potem tega ni mogel storiti drugače kot konfrontativno. Na nož. In očitno je bila njegova strategija uspešna. Očitno to bolj vžge kot ločitev s spogledljivo in preračunljivo alte Liebe rostet nie galantnostjo kot pri Logarjevem razhodu z Janše.
To je bila poltretja lekcija za Logarja. Četrta in zadnja pa je, da si slovenska levica sploh ne predstavlja, da so lahko tudi desni politiki povsem normalni — ker v življenju pač še niso videli nikogar drugega kot SDS-ovce.