Slovenija je 1. januarja 2007 uvedla evro. Menjalni tečaj je znašal 239,64 tolarjev. Toliko je bila vredna ena enota nove valute, v kateri računamo in mislimo še danes. Dvotirnega sistema (dinarji/marke, tolarji/evri) je bilo konec. Naša ekonomska in s tem tudi življenjska realnost je od tistega dne nerazdružljivo povezana z evropsko.

Menjava valut ponavadi potegne za sabo spremembe življenjskega standarda. Prevzem evra v Sloveniji v tem pogledu ni bil izjema. Tema je bila v središču pozornosti. Ekonomisti so polnili časopisne strani, v medijih smo lahko brali učene analize in jim neuko kimali. Nekomu pa je padlo na pamet, da o trenutnem stanju povpraša ljudi. Tako se je kake pol leta po uvedbi evra ekipa ene od slovenskih televizij odpravila na ljubljanske ulice, da preveri stanje na terenu. Kako ljudje živijo? Kako jim gre? Kako se počutijo?

Predvidljiva intonacija

Intonacija prispevka je bila glede na splošno atmosfero v državi predvidljiva. Pred mikrofonom se je zvrstilo šest naključnih sogovornic in sogovornikov, ki so v en glas govorili, da je težko, da cene rastejo v nebo, da so plače prenizke in da komaj shajajo iz meseca v mesec.

Tej šesterici pa je sledil še sedmi sogovornik. To je bil mlad moški v črni srajci in s sončnimi očali. Ta je rekel, da mu gre dobro in da se tako tudi počuti. Da je dvig cen sicer zaznal, ampak da se mu ne zdi pretiran in da živi bolj ali manj tako, kot je živel prej, pred usodno valutno preobrazbo.

Očitna anomalija

Osebek št. 7 je bil očitna anomalija. Napaka v sistemu — ali izjema, ki potrjuje pravilo. Če gre enemu dobro, je to vendar dokaz, da gre vsem ostalim res slabo.

Seveda pa lahko optiko tudi obrnemo. Kaj pa, če je sedmi izbranec v tem naključnem pregledu javnega mnenja in občutja v resnici simptom, ki je spregovoril? Če sta njegova drža in govorica nehote razkrivala nekaj drugega, kar v resnici ni neposredno povezano z ekonomskimi dogajanji in življenjskim standardom?

Od šesterice govork in govorcev nisem poznal nikogar. Lahko pa vam razkrijem, kdo je bil mladi moški v črni srajci in s sončnimi očali. Anomalija, simptom. To sem bil jaz.

Lagodno življenje

Poleti 2007 sem bil star trideset let. Dvotretjinsko sem bil zaposlen na gimnaziji kot profesor, za kar sem seveda prejemal redno plačo. Iskreno povedano, številke se ne spomnim, ampak res se mi ni zdela slaba. Katalena je bila takrat že uveljavljen bend in koncertov ni manjkalo. Poleg tega so me “odkrili” tudi v gledališču in me začeli vabiti k predstavam. Najprej kot avtorja glasbe, kasneje pa tudi v drugih vlogah. Ko sem vse te prihodke seštel, se je nabralo za najemnino za garsonjero in za — po mojih standardih — lagodno življenje. Nikoli nisem bil človek luksuza, moji standardi so bili zmerni.

Aja, pa še ena ne nepomembna podrobnost: nisem imel ne družine ne kreditov. Živel sem sam in odgovarjal samo sebi in zase. Če torej potegnem črto: daleč od tega, da bi bil bogat, mi pa ni ničesar manjkalo. Zato sem na ulično novinarsko vprašanje — presenečen — odgovoril tako, kot sem. Sončna očala pa sem takrat slučajno pač imel na nosu.

Diktat senzacionalizma

Dovolj življenjepisa. To omenjam samo zato, da celo zgodbo postavim v kontekst. Pa ne v ožji kontekst konkretne situacije: preostalih šestih ljudi iz prispevka ne poznam in ga ne morem rekonstruirati. Morda so bili res vsi z družbenega roba. Mogoče so bili v drugih življenjskih obdobjih, z več odgovornosti, kot sem je takrat nosil jaz, in jih je menjava valute dejansko bolj prizadela. Obstaja pa tudi možnost, da je bilo med vprašanimi še cel kup takšnih, ki so rekli, da je jim ne gre slabo in da ekonomskih sprememb ne čutijo, pa jih v prispevku pač nismo videli.

A na tem mestu me ne zanima novinarstvo, ki pod diktatom gledanosti žal nemalokrat zapada v senzacionalizem. Kontekst, v katerega skušam postaviti zgodbo mojega neposrečenega medijskega nastopa iz leta 2007, je širši. Morda ne zares širši, gotovo pa drugačen.

Lanski sneg

Katastrofični diskurz je učinkovit. Neizmerno učinkovit. V njem je nekaj neustavljivo privlačnega. Psiholoških razlogov za to ne poznam, je pa dejstvo, da nas misel in pogled na katastrofo na nek način začarata. Kot divjo žival, ki se znajde pred avtomobilskimi žarometi. Stojimo in strmimo. Katastrofično obarvana govorica je zato koristno orodje v rokah političnega marketinga. Tisti, ki jo uporablja, je pred ostalimi avtomatično v prednosti.

Volitve so že davno mimo. Analize rezultatov so lanski sneg. Kljub temu pa si bom dovolil k tej debati pristaviti svoj zapozneli lonček. Desnica je zmagala, ker je vztrajala pri katastrofični retoriki. Levici je niti ni vsilila, ampak jo je samo dosledno uporabljala. In vladajoče stranke so ob tem — gledališko rečeno — ostale brez teksta.

Mimogrede: govorim o desnici in levici, ker bi besedni zvezi leva in desna sredina bilo po mojem treba prepovedati.

Do absurda

Katastrofični diskurz gre lahko mirne duše v skrajnosti, do absurda. Dlje ko ga goniš, bolje deluje. Govor o davčnem primežu, zaradi katerega je gospodarstvo — in mi z njim vred — na robu preživetja, je vsemu skupaj dajal intonacijo. Plakatna akcija NSi z zahvalami prebivalstvu je poskrbela za nekaj virtuoznih vrhuncev. Moj osebni favorit je bila zahvala mladim, da ostajajo, čeprav da bi jim bilo lažje, če bi zapustili Slovenijo. Kaj? Prosim? O čem se pogovarjamo? In vseprisotna kadenca o cvetoči Hrvaški in propadajoči Sloveniji! Ta je bila s svojim fortissimom slišna tudi na južno stran Kolpe, kjer so jo hrvaški mediji povzeli in se spraševali, ali se nam meša.

Še enkrat: o čem za vraga govorite?

Odgovora ni bilo. Vsaj ne s tiste strani, od koder bi moral priti — torej s strani vladajoče koalicije. Opletali so s pozitivnimi gospodarskimi kazalci in s pisanimi, v nebo segajočimi krivuljami. A statistika ni učinkovita. Vsak jo lahko nategne po svoje. Poleg tega je dolgočasna in je nihče ne razume. Zato so bili statistični argumenti leve strani bob ob steno. Nihče pa ni premogel dovolj poguma, da se postavi zase in za vse in reče: nobene katastrofe ni — dobro živimo.

Lažje reči kot storiti

Lažje reči kot storiti. Zagato levega pola razumem. Ko nekdo v nedogled govori, da ljudje trpijo, mu ne moreš preprosto odgovoriti, da to ni res in da ljudje živijo dobro. Ne moreš, ker boš v najboljšem primeru izpadel kot razvajenec brez stika z realnostjo, v najslabšem pa kot brezčuten kreten in sokrivec za trpljenje drugih. Izdajalec.

Seveda ni vse idealno. Seveda obstajajo ljudje — tudi v tej državi —, ki potrebujejo pomoč. A največji absurd je, da so prav ti ljudje povsem na dnu prioritet strank, ki so se na volitvah dobro odrezale na valu izmišljene apokalipse.

Pat pozicija, v katero je desnica s svojo katastrofično govorico potisnila dosedanjo vladajočo koalicijo, se je končala kot šah mat. Edino, s čimer se leva stran lahko tolaži, je to, da bo ob naslednjem preštevanju glasov ona tista, ki bo lahko uporabila isto uničujočo strategijo. Pa da vidimo, ali bo šlo čez štiri leta še za strategijo — ali pa bo katastrofa dejanska realnost.