Ko sem nedavno prejela vabilo na okroglo mizo Od enakosti k sodelovanju, sem pomislila: končno razprava, kjer bomo govorili o resničnih premikih v ženskem podjetništvu! Pričakovala sem tehtne argumente, konkretne ukrepe, morda celo kakšno obetavno novico o izboljšavah pri financiranju podjetnic.

Toda ta dogodek na Gospodarski zbornici Slovenije si ne bom zapomnila zaradi napredka, temveč zaradi bizarnega prikaza “enakosti in sodelovanja”.

Za uvod so nas prav ljubeznivo in prijazno pozdravili trije moški. Sam direktor podjetniško-trgovske zbornice, predstavnik Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport in predstavnik agencije Spirit, ki skrbi tudi za finančno podporo podjetjem. Vsak je povedal nekaj lepih, tudi globokih besed o pomembnosti ženskega podjetništva. O “enakosti”, o “vključevanju” in — seveda — o nujnosti “sodelovanja”.

50 žensk (in en fotograf)

Po teh svojih nagovorih so gospodje sedli nazaj na svoje stole. Do tod vse v redu. Kaj v redu, naravnost fantastično se je začelo! Njihov nastop smo razumele, češ, “vzeli smo si čas za vas”.

Toda glej ga zlomka! Ko smo panelistke zasedle svoj prostor za mizo, so gospodje vstali, se poslovili in strumno, drug za drugim odkorakali iz dvorane. Za njimi je ostalo petdeset žensk. No, in en moški. Fotograf. Ta ni zbežal, četudi si je morebiti želel. Imel je službeno obveznost. Njegova naloga je bila za zgodovino in statistiko zabeležiti dogodek, kjer je bilo govora o ženskem podjetništvu.

Toliko o sodelovanju!

Ne, ne gre za naključje. Odhod moških iz dvorane, kjer je potekala razprava o ženskem podjetništvu, je simptom globlje družbene težave. Moški iz institucij, ki bi naj podpirale žensko podjetništvo, pridejo, odrecitirajo naučene besede o enakosti in sodelovanju — ki jih je morda spisala ženska roka njihovih piarovk —, potem pa odidejo. Ker jih resnična razprava o problematiki podjetnic sploh ne zanima. Njihova prisotnost je bila samo simbolična. Protokolarna. Bila je statistika, ki beleži številke, vendar pove natanko nič o vsebini.

Pridne punčke

V svojem uvodnem izvajanju se nisem mogla temu izogniti: “Gre za gre nedopustno, žaljivo, nesprejemljivo moško ravnanje. Za vzvišenost, oholost in neodgovornost institucij, ki jih predstavljajo,” sem rekla. Pa ne zato, ker bi verjela, da bo to kaj spremenilo, ampak zato, ker je treba neprestano opozarjati na ta absurd. Kako si naj predstavljamo enakopravno podjetniško okolje, ko pa tisti, ki v večji meri zasedajo položaje, na katerih razpolagajo s sredstvi in sprejemajo odločitve, niti ne ostanejo in ne poslušajo izzivov in predlogov tistih, ki jih to neposredno zadeva?

To ni samo vprašanje ignorance, arogance in nespoštovanja, temveč tudi neiskrenosti. Je najbolj pristna slika človeka brez integritete, ki govori eno, dela pa povsem drugo. Ali moški res mislijo, da je dovolj, da nas pohvalijo kot pridne punčke in nato izginejo, kot da smo tam samo statistični podatek za njihovo zgodbo?

Zgodba na papirju

Če želimo v družbi kaj temeljnega spremeniti, se moramo pogovarjati vsi. Pa če je moškim to všeč ali ne. Če se polovica družbe pogovarja sama s seboj — kot smo se ženske na tem posvetu —, brez druge polovice, ujete v stereotipe o ženskah, s tem ovira ustvarjanje enakosti in enakih pogojev. Tako se stanje ne more spremeniti. Ravno nasprotno. To samo utrjuje vtis, da je podpora ženskemu podjetništvu samo zgodba na papirju, dejansko pa moški nočejo biti del tega dialoga.

Ženske ne rabimo lepih besed na konferencah. Rabimo dejansko sodelovanje in konkretne ukrepe. Če želijo moški resnično podpirati podjetnice, potem je v debatah pač treba biti prisoten in aktiven. Biti del razprave. Sodelovanje ni monolog, ampak dialog. Vključevanje ne traja samo petnajst minut. Sodelovanje niso samo pozdravni govori in vljudni stiski rok. Sodelovati pomeni poslušati, razumeti in delovati.

In da bo morebiten moški strah pred še močnejšim ženskim pohodom v podjetništvo malo manjši, naj jim povem še to: ženske ne rabimo novih, posebnih pravil, ampak samo enake možnosti in priložnosti.

Gospodje se naj potrudijo

Upam, da ne bomo tudi prihodnje leto pred mednarodnim dnevom žena poslušale prazne, obrabljene, populistične besede, da je žensko podjetništvo ključno za gospodarsko rast, ker je moški potencial skorajda polno izkoriščen. Gospodje se naj potrudijo zdržati do konca razprave. Naj se vključijo in nas poslušajo. Na izzive žensk v podjetništvu se naj odzovejo s pobudo za spremembe, za katerimi bodo tudi sami neomajno stali. In nam jih pomagali uresničiti.

Če bo tako kot letos, pa bi bilo takšno okroglo mizo bolj pošteno poimenovati Enakost na praznih stolih. Ker žensk ne bo zraven.