Projekt Zelena meja je plod sodelovanja med graško Univerzo Karla Franca in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Po sto letih mejne črte nas se Avstrijci in Slovenci ne oziramo samo na politične procese, temveč tudi na tisto, česar ni videti na spreminjajočih se oznakah mejnih kamnov (SHS, J, FLRJ, SFRJ, RS).
Kolegi z obeh strani meje se ukvarjamo — sporoča direktor ZRC dr. Oto Luthar —  tudi s spomini na obdobje po letu 1965, ko je nov jugoslovanski zakon o prehajanju državne meje in gibanja v obmejnem pasu močno poenostavil sobivanje na obeh straneh. Meja pa je postala tudi simboličen mejnik radovednosti, ambicij, potrošništva in kreativnosti. Skupna publikacija Uni Graz in ZRC bo izšla v kratkem.

Moja okupacija Avstrije v 26 slikah

• 1. Moral sem biti res majhen. Verjetno sem šel prvič v Avstrijo in sploh čez mejo. Ko smo prišli čez, sem baje rekel: »Pa saj je vse isto!« — »Kako to misliš, vse isto?« sta me vprašala mama in oče. — »Ja, saj so tu tudi hiše pa cesta pa avti pa trava pa enaka drevesa.« Kaj pa naj bi drugega kot dete mislil?
• 2. Ta prva slika ni prva samo v kronološkem smislu, temveč tudi uvodna ekspozicija, ki me definira kot otroka socializma. To je za moje dojemanje Avstrije še danes odločilno.
• 3. Kakih deset let pozneje sva z očetom spet šla enkrat v Lipnico. Večkrat sva šla v ponedeljek, ker je imel oče teorijo, da ob ponedeljkih ni kolon na meji. Tistega dne dejansko ni bilo skoraj nikogar. Super, sva si mislila in veselo šibala naprej. Vse do Lipnice. Ponavadi zaparkirani Hauptplatz je bil skoraj prazen. Vse je bilo zaprto. Bil je velikonočni ponedeljek. V Avstriji so imeli neke čudne praznike.
• 4. V Avstriji sem doživel enega svojih prvih obredov prehoda. Winklern je vas v Mölltalu, kjer se je pozimi leta 1970/71 ustavil poln Kompasov avtobus Mariborčanov na poti na Passo Pordoi. Na javnem stranišču sem prvič lulal v pisoar, ker v kabini ni bilo prostora. Bilo mi je zelo nerodno.
• 5. V Mölltalu smo se ustavili zato, da bi pomalicali. Takrat sem ugotovil, da je golaževa juha super in da so avstrijske kajzerice boljše od naših. 
• 6. Na Dunaju sem bil prvič enkrat v začetku 70. let za 29. november. Z očetom in mamo enkrat za spremembo nismo šli v Portorož ali Opatijo. Takrat sem odkril Heiße Maronen. Čisto nekaj drugega kot tisti piškavi pohorski kostanji. V spominu imam fotografijo pred Hofburgom. Nosil sem siv zimski plašček in smešno kapico.
• 7. V Lipnici je bila nekoč trgovina s fotografsko opremo in fotomaterialom. Lastnik je bil Srb ali Hrvat, ki se je pisal Cekić. Bil je vesel strank iz Jugoslavije, zato nam je dajal popuste ali pa je odštel Mehrwertsteuer. V tem primeru je bilo na meji treba dati poštempljati račun avstrijskemu cariniku.
• 8. Pri Cekiću sem kot gimnazist (z očetovim denarjem) nabavil Minolto XD-7 pa objektive in winder tudi, pa pribor za temnico, da ne omenjam sprotnih filmov in papirja in kemikalij. »Ili Ilford ili ništa,« je rad rekel Cekić in se mi zarotniško nasmihal.
• 9. Na živce so mi šli Mariborčani, ki so govorili, da grejo v »Lajbnic«. Toda pozneje, ko sem že začel pisati in razvijati svoj stil, sem si vtepel v glavo, da bi morali »Gradec« v slovenščini ponemčiti in v isti sapi posloveniti nazaj v »Grac«. Ker je lažje izgovorljivo in ker »Graz« tako ali tako izvira iz slovenske besede »Gradec«.
• 10. V »Grac« so me starši peljali na maturitetno kosilo. Takrat sem bil prvič v kitajski restavraciji. 
• 11. Po kosilu sem šel k Mekiju in si dal duška. Meki je bila tesna trgovina s ploščami, kjer pa so imeli tako rekoč vse, kar sem hotel ali rabil. Kot mature oproščen odličnjak sem dobil za moje pojme bianco menico za nekaj LP-jev. Izbral sem si jih pet — kar je bilo verjetno največ plat naenkrat v zgodovini moje dotedanje diskofilije.
• 12. Zagotovo se spomnim, da sem si takrat pri Mekiju kupil Volunteers od Jefferson Airplane in Alice’s Restaurant od Arla Guthrieja.
• 13. Za maturo sem dobil tudi (dovoljenje za) koncert Boba Dylana na Dunaju, v Stadthalle. Bil je ravno v svoji konvertitski, krščanski fazi. Bog pomagaj, Slow Train Coming.
• 14. Takrat — torej poleti 1981 — sem v ne vem katerem dunajskem becirku tudi prvič videl zapor od znotraj. Po koncertu smo v avtobusu ugotovili, da nekdo manjka. Po uri čakanja, iskanja, poizvedovanja se je izkazalo, da je žandarmerija človeka odpeljala, ker je omamljen od substanc v dvorani zaspal na stopnicah. Do jutra bi moral čakati sodnika za prekrške — razen če bi takoj plačal 7.000 šilingov kazni. V avtobusu smo torej zbrali tisoč mark in ga izvlekli ven. Med pogajanji sem si ogledal celice. Polne pijancev, prostitutk in čudnih tipov. Zdelo se mi je zelo razburljivo.
• 15. Ker se mi je sredi 80. let zdelo brez veze menjati pisalni stroj za računalnik, sem si omislil elektronski pisalni stroj. Spomina je imel za eno tipkano stran. Razen tega, da ni imel (in printal) kljukic, je bil problem v tem, da so termo papir pri nas prodajali samo v rolah za fakse. Paket 100 listov je v Avstriji stal 125 šilingov.
• 16. Potem pa sem leta 1989 ta Brotherjev pisalni stroj skoraj dobesedno skuril. Med zimsko vožnjo se je na tleh puncinega hrošča — nevede položen na cev od gretja — stalil in izmaličil do neuporabnosti. Takrat sem se odločil za nakup računalnika. Po nasvetu nekega protogeeka sem šel kupit kišto v Celovec, ekran in ostalo pa v Lipnico. Z očetom sva se naučila švercati že v mojih fotografskih letih. Nekaj sva prijavila in pošteno plačala carino, da so dali mir, drugega pa ne.
• 17. Leta 1988 sem šel službeno na Dunaj na Philipa Glassa. No, njegov glasbeni direktor Michael Riesman je dirigiral nek njegov soundtrack na Schwechatu, ampak se ne spomnim več katerega. Nazaj grede smo se pri Domžalah zaleteli z Delovo službeno katro oz. nekdo v nas.
• 18. Do sredine 90. je bila v tako imenovanem »Gracu« trgovina Brühl und Söhne. Old school. (Ko sem bil nazadnje tam, je bil že C&A.) Ko sem konec leta 1990 dobil službo v Cankarju, mi je oče tam kupil smoking. Ne da bi ga prosil, meni ni bilo do tega. Samo nekajkrat sem ga oblekel. To je bilo zadnje, kar mi je kdaj kupil. Čez mesec ali dva je umrl.
• 19. Leta 2004 sem cele tedne preživljal na Dunaju. Styria mi je rihtala sobo v Best Westernu na Parkringu, ker je bil na drugi strani trga Die Presse. Tam sva z art direktorjem dizajnirala moj Čas. Včasih sva delala tudi pri njem doma na Favoritenstrasse. Gledala sva otvoritev olimpijskih iger v Atenah ter Charlesovo in Camillino poroko. Zvečer sva s Helgejem hodila po klubih in jazz klubih. Kar zadeva kulinariko, sem v glavnem testiral dunajske zrezke s krompirjevo solato.
• 20. Moja najljubša avstrijska hrana je sicer Germknödel. Včasih sem lahko v St. Antonu presmučal cel dan na enem Germknödlu. Ali dveh.
• 21. Avgusta 1995 sem bil na Stonesih v Zeltwegu. Luko Novaka sem za rojstni dan peljal na koncert. Blata je bilo skoraj toliko kot na petindvajsetletnici Woodstocka leto prej. Na Ljubelju kolona ob dveh, treh ponoči. Jagger je pozdravil tudi publiko iz Slovenije. Stonesi so bili tako rekoč še mladi (mi pa tudi).
• 22. Sredi 90. smo na Dunaju delali intervju s Hundertwasserjem za Razglede. Konekšn je zrihtal Peter Tomaž Dobrila, delal pa ga je pokojni Tomaž Brate. Ni kdo ve kako dobro ratalo.
• 23. Enkrat sem šel s svojo bivšo ženo na ORF, konkretno na Ö3. Tako rekoč študijska ekskurzija. Ö3 sem poznal samo izza šanka pri Mikliču, kjer je gospa Oli ob dveh zjutraj vsak dan navila radio naglas — »Es ist zwei Uhr!« — in rekla: »Dragi gosti, mi imamo konec.« Mene je zanimal Blue Danube Radio z najboljšim jazz repertoarjem ever. Za avizo so imeli Blue Monk od Theloniousa Monka. Vse so imeli digitalizirano s cedejev v računalnik. V oddaji Proti etru/Spet ta jazz na Valu 202 smo to delali seveda ročno.
• 24. Po mojem sem bil nazadnje v Avstriji 25. junija 2009. Vem, ker sta tistega dne umrla Michael Jackson in Farrah Fawcet. Nazaj grede je bilo na radiu. Letzte Nachrichten. Bili smo v celovški Ikei in kupovali ne vem kaj. Na slovenski državni praznik sta moja sinova mahala s švedskimi zastavicami.
• 25. Aja, pa ena moja bivša punca je bila v službi na avstrijski ambasadi. Morda je še vedno.
• 26. Tega se spomnim v zvezi z Avstrijo. Kaj več pa ne. Ali vsaj ne zanimivega.