Med četrtkovo konfliktno in kaotično — in kakopak kakofonično — otvoritvijo Centra Rog pozorno uho ni moglo preslišati te ironične glasbene podrobnosti (in podobnosti).

Alterscena ortodoksnih, divjih, glasnih, nesramnih, disruptivnih, deprivilegiranih in špilferderberskih protestnikov avtonomistov, ki so za nekaj časa blokirali ali vsaj ves večer ovirali vstop v Rog, si je za spremljavo svojim transparentom in geslom omislila tolkalce, ki so v nedoločljivem ritmu na nekaj nabijali in poskušali zveneti grozeče in zlovešče.

V istem momentu pa so v notranjosti, v eni od etaž, kot del predprograma otvoritve prenovljene palače elitne in elitistične, etablirane, privilegirane, razvajene, pomeščanjene, buržujske alterscene, za ogrevanje nabijali … — kdo drug kot prav tako tolkalci. StrojMachine, odvod The Stroja. Tolkli so po sodih. Imeli so tudi light šov. Ful fensi, ampak močno.

Zanimivo, kajneda, kako glasba ljudi brez posluha za ljudi brez posluha pride naokrog in se znajde na nasprotujočih si urbano političnih frontah?

Meni pa so tega deževnega večera od vse možne muzike prišli na misel prav Idoli: “Dok dobuje kiša u ritmu tam-tama kroz noć/Ja ljubavi našoj ne vidim kraj da će doć …”

Ironija

Ironije je bilo na otvoritvi Roga še več.

Ko sem zunaj in znotraj napasel svojo radovednost in med zgodnjim odhodom zagledal postroj robokapsov, se mi je kar milo storilo. Nisem jih videl že od dobrih starih časov demonstracij proti janšizmu ali koronskim ukrepom ali čemurkoli že. Resda se mi je že mudilo na drug, bolj resen in manj stresen kulturni dogodek, ampak vseeno sem se takoj počutil varnejšega.

Zelo me zabava, da desničarji v tem vidijo dokaz za Golobovo, ne Jankovićevo totalitarnost. Tudi njihova sprenevedava pozabljivost, kaj so oni sami počeli, je čista ironija.

Mislim, da bi Policija morala imeti neko manj strašljivo enoto, ki bi posredovala ob predvidoma nenasilnih, a varnostno tveganih dogodkih. Kordon navadnih policistov — namreč brez opreme specialcev — bi po mojem zadoščal. Vtis bi bil veliko boljši, prijaznejši. Preveč filmov smo že videli.

Napovednik

Center Rog odpira mnoga vprašanja. Tém je cela vrsta:

1. Tu je za začetek tako imenovani Park Izbrisanih in zdaj že znameniti pomnik v obliki pogreznjene oversize črke Ć.

2. Tu je vprašanje alterscene (oz. alterscen) in njihovega bodisi konfliktnega ali kooperativnega odnosa do oblasti. 

3. Tu je župan Janković in njegova mojstrsko brezobzirna strategija gentrifikacije svega i svačega v Ljubljani.

4. Tu je vprašanje tako imenovanih elit vizavi naraščajočemu egalitarizmu postsocialističnega intelektualnega plebsa.

5. Tu je vprašanje, ali si v Ljubljani res ne morejo izmisliti nič drugega in nič novega kot kulturo in parakulturo?

6. Tu so tudi vprašanja urbanizma, arhitekture, kulture, kulturne politike, gostinstva in družabnosti.

Ne vem, ali bom o vsem tem pisal — in zagotovo ne v šestih delih —, bom se pa tega postopoma v bližnji prihodnosti lotil. Že naslednji teden sem dgovorjen z našo bivšo kolumnistko Tino Deu, ki je zdaj v Centru Rog vodja marketinga in odnosov z javnostmi. Peljala me bo na vóden ogled.