Ovadba proti Golobu je državni udar. Poskus državnega udara. Wannabe pučisti poskušajo sodno odstraniti demokratično izvoljeno izvršno oblast. Predsednik vlade ni dovolj dejanšiziral policije. Ali natančneje: ministrica Pandora Bobnar je ni dovolj dejanšizirala (ali sploh ne), ko ji je to ukazal njen poveljujoči.

Berem in se čudim:

“Predkazenski postopek [na podlagi] očitkov [Bobnarjeve], da [je] Golob [od nje] zahteval, da […] posameznike v policiji zamenja ali odpusti v zameno [za to], da si bo povrnila njegovo zaupanje, […] je šel v smeri preverjanja suma kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje.”

OMB! A se oni hecajo?!

Menedžer ali magari premier

Vedno sem bil prepričan, da je Golob naredil napako, ko je odžagal Bobnarjevo. In sem še vedno. No, zdaj malo manj. Spregledal je možnost maščevalnosti tedanje notranje ministrice. Ta mu je zamerila, da od nje nekaj pričakuje. Ali celo zahteva.

Človek na vodilnem položaju — torej visok menedžer ali magari premier — ima vso pravico dajati navodila in napotke podrejenemu oz. podrejeni. Seveda pa mora tisti na zgornjem delu linije poveljevanja znati svojo nameščenko tudi poslušati in sprevideti, da eventualno ve več od njega — in posledično zaupati njeni presoji. To je pomemben del njegove službe.

Predsednik vlade pa si tudi sme privoščiti, da ima svojo agendo in da trmasto vztraja pri svojem. To ni vedno dobra odločitev — ni pa kaznivo dejanje.

Ekonomija menjave

Poročilo, ki sem ga citiral, citira dikcijo, s katero operira policija v kazenski ovadbi: pravijo, da je Golob od Bobnarjeve “zahteval”, da stori to in to “v zameno” za to, “da si bo povrnila njegovo zaupanje”.

Ni mi všeč tak način izražanja.

To je loaded language: beseda “zahtevati” je (v tem kontekstu) obarvana z ukazovalnostjo, grozilnostjo, morda celo že z brezpogojnostjo; izraz “v zameno” pa evocira transakcijski odnos, ekonomijo menjave in obdarovanja, win-win oportunizem.

Policisti in pravniki naj pazijo, kako govorijo. Izražajo se preveč sugestivno in nam polagajo na jezik, da je predsednik vlade sumljiv človek, ki bi ga bilo treba spravili v arest.

Drugi odstavek 264. člena KZ se glasi:

“Kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do šestih let in denarno kaznijo.”

Quid pro quo

Zaupanje šefa vlade ni “nagrada, darilo ali kakšna druga korist”, ki jo lahko dá, priskrbi, ponudi, obljubi ministrici. Zaupanje sámo je prepričanje, da bo podrejena izpolnila nalogo, ki ji jo je nalogodajalec naložil. Šefa ne zanima — vsaj ne nujno in ne vedno —, ali se nalogojemalka strinja z upravičenostjo naloge ali ne. Zanima pa ga. Vedeti mora, ali si podrejena zasluži njegovo zaupanje. Zato zaupanje ni “nagrada, darilo ali kakšna druga korist”.

Da se Policija v ovadbi sklicuje na ta člen, je kapitalna neumnost, ki jo bo tožilstvo zagotovo zavrglo — če je še kaj pravice ali zdrave pameti na svetu.

Pri tem nesojenem quid pro quoju, v katerega sta se Golob in Bobnarjeva zapletla, ni šlo za izkoriščanje položaja ali vpliva za “posredovanje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti”.

Odkod ta ideja?

Ovadba proti Golobu temelji na premisi, da predsednik vlade in/ali notranja ministrica ne bi smela dejanšizirati Policije.

Odkod ta ideja?

Ali je policija neodvisna? Načeloma da. A da predsednik vlade zahteva od notranje ministrice, da očisti policijo sovražnih elementov, ni politično vmešavanje. Tako se to dela. Premier mora za to poskrbeti. Policija je represivni aparat, ki mora delati v duhu oblasti oz. aktualne vlade. Tudi pod prejšnjo vlado je bilo tako. In zato je bila Hojs-Olajeva policija še tem bolj represiven represivni aparat.

Vlada imenuje generalnega direktorja policije na predlog notranjega ministra. Ker pa predlog Bobnarjeve Golobu ni bil všeč, vlada ni imenovala v. d. Boštjana Lindava za polni mandat. To je bila premierova napaka. Tudi če se predlagani generalni direktor res ne bi obnesel kot uspešen dejanšizator policije, bi Golob ostal na varni strani in ne bi fasal ovadbe. Vsaj ne od policije in vsaj ne po zaslugi odstopljene notranje ministrice.

Ne omenjajte mi pravne države

Tako pa je raje paranoično trmaril in sprejel ponujeni odstop Tatjane Bobnar “zaradi vmešavanja v delo policije”. Ni se mu posvetilo, da s to ministrico ni dobro češenj zobati. Ni je prečital. Ni se sprijaznil z Lindavom. Ni se sprijaznil z morebitnimi usedlinami janšizma v policijskih vrstah. Ne. Golob je hotel po svoje, ker je kao vedel in znal bolje od Bobnarjeve.

Toda Golobova trma je v tej zgodbi samo sprožilni moment postranskega pomena. Policijska ovadba sama pa je deloma tudi posledica norosti, ki je zavladala v Sloveniji in ki se kaže kot obsesija, da je dovoljeno vse, kar užaljenim in nezadovoljnim pride na misel — če le ima namišljeno, kao pravniško pokritje.

Če mi še enkrat omenite pravno državo, se bom prijel za želodec. Ker mi bo slabo postalo.

Koristni idioti

Na vprašanje, komu bi koristila Golobova defenestracija — ali komu koristi že zdaj, ko ga je zaenkrat doletela samo ta sramota, da je sploh kazensko ovaden —, ni tako težko odgovoriti, kot bi lahko sklepali po previdnem in državotvornem izmikanju tistih, ki po službeni dolžnosti prisegajo na omenjeno pravno državo.

Ovadba je seveda desničino maslo. Golob je kazensko ovaden zato, ker dejanšizacija policije ni uspela. Godlja, ki je pri tem nastala — in iz katere hvala bogu ne bo nič bolj konkretnega —, je značilen primer janšistične politične destrukcije. In to enkrat za spremembo pod krinko. Ali vsaj za živim zidom koristnih idiotov pravne države. Fiat iustitia, et pereat minimundus! Zrahljali so zaupanje med koalicijskimi partnerji in zasejali nemir in negotovost med volilce. Predvsem pa si je Janša s to večplastno in kompleksno afero nakopičil ozimnico argumentov za célo leto in pol do volitev. Na katerih utegne zdaj še za spoznanje bolj verjetno zmagati.