Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 31. decembra 2022, pod naslovom Pahor bo ostal, v srcu zakopal …. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Tretji dan

Sestanek je dogovorjen za tretji dan po Pahorjevem slovesu iz predsedniške palače. Prvotno bi se bila morala dobiti že teden dni prej — med njegovim final countdownom — v Vili Podrožnik, vendar sva termin prestavila, ker sem zbolel za kovidom. Nadomestna lokacija je bila potem njegova postpredsedniška pisarna v TR3 (na vrhu stolpnice, pod uro, v tisti črni kapi), vendar do dogovorjenega dne še ni bila urejena.

Le Roi et son entourage

Tako se nazadnje dobimo ta ponedeljek, na praznik, ob enajstih dopoldne v trivialni kavarni Grand Hotela Union. Ko za vsak slučaj in iz vljudnosti pridem dobrih pet minut prej, je Pahor s svojo entourage že tam. Spremljata ga njegovi zvesti Alja Brglez, vodja kabineta — ki gre za eno leto z njim naprej —, in svetovalka za medije Špela Vovk. Malo pokramljamo, potem pa se s predsednikom diskretno umakneva v tisto manjšo kafeterijo pri recepciji.

MC: V poslovilni poslanici ste rekli, da čutite zadoščenje, ker da smo skupaj naredili korak k pomiritvi in spravi. Iz česa sklepate, da smo pomirjeni in spravljeni? Se vam ne zdi, da prevladuje občutek, da je ravno obratno?

Borut Pahor: Legitimno vprašanje. Pomiritev in sprava se nanašata na določeno obdobje polpretekle zgodovine, na dogodke sredi prejšnjega stoletja in še prej. Ilustracija te pomiritve je dejstvo, da se različna čustva in pogledi na te čase v dnevni politiki, kaj šele v kampanjah ne zlorabljajo več tako surovo kot prej. Tega ni več. To že moramo priznati.

Hmm. Se vam ne zdi, da je to še vedno v zraku?

V zraku bo vedno, ker gre za boleče obdobje naše zgodovine. In tako kot drugi narodi, ki so šli skozi podobna obdobja — državljanske vojne ali diktature ali oboje —, se bomo tudi mi naučili s tem živeti. Mislim, da smo se že začeli obnašati tako, kot se znajo zreli narodi. Da tega ne zlorabljamo eni proti drugim.

Mislite, da bo to sčasoma zamrlo?

To nikoli docela ne zamre, vendar zreli narodi to tematizirajo tako, da dajejo prednost zgodovini, ne aktualni politiki. Moje izkušnje so take. Pogovarjal sem se z ljudmi, ki so se s tem ukvarjali v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji.

Ampak zgodovinska dejstva je treba sprejeti.

Seveda. In mislim, da so pri nas že obče sprejeta. Rad bi opozoril na fenomenalni dosežek, ko sem leta 2020 v predsedniško palačo povabil cvet SAZU in jih naprosil, naj oni — če že politikom samim v tridesetih letih ni uspelo — pripravijo izjavo o slovenski spravi. In so jo.

V tej izjavi [ki so jo podpisali predsednik SAZU akademik dr. Peter Štih, akademiki dr. Tadej Bajd, dr. Tine Hribar in dr. Jože Krašovec ter izredni član dr. Peter Vodopivec, op. MC] imate v odstavku ali dveh sijajen povzetek tega, kar moramo kot zrel narod o tem vedeti. Da je bil NOB legitimen in ne samo legitimen, temveč tudi z etičnega vidika edini osvobajajoč, da pa ga je Partija izkoristila za prevzem oblasti. Da je zaradi tega že v času NOB prišlo do revolucije in da se je ob tem porodila tudi kontrarevolucija. Da je treba obsoditi sodelovanje z okupatorjem, saj ga ne more opravičiti nič. Kot tudi ne more nič opravičiti povojnih pobojev. To so temeljni zaključki tega dragocenega dokumenta, kakršnega drugi narodi v Srednji in Vzhodni Evropi še nimajo. Seveda pa moram omeniti tudi spomenik sprave na Kongresnem trgu.

Odlikovanja

Do Boruta Pahorja sem imel vedno ambivalenten obnos. Zdaj ga imam manj kot prej, ker sem nostalgičen. Pogosto sem zavijal z očmi in dvigoval obrvi — čeprav seveda ne takrat in ne v zvezi s tem kot drugi komentatorji —, v glavnem pa se mi je zdel normalen politik. Eden od redkih normalnih, morda najbolj normalen, če ne celo edini normalni. S svojo znamenito, pregovorno nekonfliktnostjo je za moje pojme deloval kot garant stabilnosti. Zdelo se mi je, da njegova neprepirljivost paše k ustavno določeni vlogi predsednika republike. S takimi stališči se seveda nisem mogel prebiti med resne poliitčne komentatorje. Pa saj to niti ni bil moj namen.

MC: Ampak del te nepomiritve, če že ne sovraštva, so tudi ta famozna odlikovanja, ki so jih Janša, Bavčar, Peterle, Kacin in Rupel zdaj vendarle vzeli nazaj, čeprav so jih leta 1993 vrnili.

Borut Pahor: Kakšno zvezo ima to s spravo?

Seveda jo ima. Pogrevanje zamer in sprava ne gresta skupaj.

No, če tako mislite …

Sprašujem in sugeriram. Vrnili so odlikovanja iz zamere do tranzicijske kontinuitete. Iz zamere, da je Kučan odlikoval tudi tiste, ki jim osamosvojitev kao ni bila tako imenovana intimna opcija … Zdaj pa so jih vzeli nazaj, ker do vas pač nimajo (več) zamere.

Razumem, kaj hočete reči. O njihovi vrnitvi zlatih redov za zasluge nisem razmišljal do pred nekaj leti, ko mi je eden od njih rekel, da bi bili odlikovanja pripravljeni vzeti nazaj. To je bila njihova ideja. Razmišljal sem takole: če želijo sprejeti nekaj, kar je njihovo — ker ukaz o vročitvi seveda ni bil preklican —, potem kot predsednik nimam moralne pravice ustreči njihovi želji, da po tridesetih letih sprejmejo tisto, kar jim pripada.

Že mogoče. A dejstvo je, da so to takrat zavrgli.

Seveda so zavrgli. Saj sem večkrat povedal, da mislim, da je to bila napaka. Že takrat kot poslanec in danes kot predsednik oz. bivši predsednik. Meni je bilo to jasno. Čeprav jih je odlikoval predsednik z imenom in priimkom, je to vendarle državno odlikovanje. In po mojem so pozneje tudi sami začeli na to tako gledati.

V zvezi z redom za izredne zasluge, s katerim je Drnovšek leta 2006 posthumno odlikoval Jožeta Pučnika, pa sem sam večkrat prosil Pučnikovo družino, naj odlikovanje sprejmejo. Vendar do nedavnega tega niso hoteli.

Za oba primera pravim, da so stvari zdaj postavljene na svoje mesto. Razumem, da to je in bo ostalo predmet različnih pogledov, vendar mislim, da sem ravnal prav.

Zamere, zamere, zamere … Janša, Bavčar, Bučar, Peterle, Kacin in Rupel zamerijo Kučanu, Pučnikova družina zamerijo celo Drnovšku — ki je bil sicer še manj sporna osebnost kot Kučan …

Če si lahko dovolim interpretirati odločitev Pučnikove vdove, ki je v zvezi s tem napisala predsedniku Drnovšku kratko pismo z obrazložitvijo, zakaj tega ne želi sprejeti, je šlo za odnos prejšnjega in novega sistema do Pučnika. Ona je tako čutila. Pučnikov sin Gorazd je sprva pri tem vztrajal, potem pa si je letos premislil. To se mi je zdelo lepo.

Nadaljevanje v četrtek.