Rubrike
#borut pahor #portret #profil #intervju #obrazi
Pahor bo ostal, v srcu zakopal (2.): Kritike, očitki, Janša, vest …
Logo 05.01.2023 / 06.10

“Od tistih, ki so me navdihovali, sem se naučil, da je odpuščanje moč. Odpustiti pomeni biti močan. Zamera pa človeka vleče dol.”

“Sestavni del intervjuja s Pahorjem je seveda tudi selfi. Ta je moj. Tudi on ga je naredil. Če ga ne bo objavil, mu najbrž ni ratal. (Update: Mu je ratal. Še nikoli nisem dobil čez 2000 lajkov. No, on jih je.)

Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 31. decembra 2022, pod naslovom Pahor bo ostal, v srcu zakopal …. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Na svoj račun

Borut Pahor ni edini slovenski politik, ki je moral požreti ničkoliko očitkov medijev in državljanov, ki se čutijo poklicane vsevprek komentirati politično dogajanje. Glede na njegov več kot tridesetletni staž in funkcije, ki jih je prekolobaril, je to razumljivo.

Je pa edini, ki je večino kritik — vsaj v svojem dvomandatnem predsedniškem obdobju — fasal po krivici. To si upam trditi kot eden od njegovih redkih eksplicitnih fanov (če že ne oboževalcev). Pahorja cenim in ga bom pogrešal. Veliko mi je dal. Še več! Pravzaprav je edini slovenski politik, za katerega bi rekel, da mi je nekaj dal. Pa čeprav for better, for worse.

Kot kritičnega, četudi precej indolentnega državljana me je odločilneje zaznamoval, če že ne formiral kot katerikoli od njegovih konkurentov (ali kritikov). Ni mi bilo všeč vse, kar je kdaj rekel in naredil — ali česar ni rekel in naredil — in kar sem ponavadi tudi napisal —, a tudi v teh primerih sem v njem videl bolj nerazumljenega politika, ki ni bil narejen za ta frustrirani in freh slovenski svet.

Je pa bil Pahor edini še v nečem: premalo cenjeno, če že ne spregledano dejstvo je, da se nikoli, ampak res nikoli ni prepiral z mediji in s kritiki nasploh.

Kako je mogoče, da tega niste opazili?Najbrž niste imeli časa, ker ste se preveč prepirali z njim ali z drugimi iz istega ali podobnega žaklja.

“Malček”

MC: Vi ste poleg Janše tisti politik, ki je moral požreti največ kritik na svoj račun.

Borut Pahor: Seveda, ker sem že tako dolgo tukaj.

Pa tudi če ne bi bili. Hočem reči, da očitno niste zamerljivi. Da znate odpuščati. Da ne gojite zamer.

To je malček tudi zasluga mojega značaja. Z Janšo sva si glede tega zelo različna. Od tistih, ki so me v življenju intelektualno navdihovali in formirali, sem se naučil, da je odpuščanje moč. Odpustiti pomeni biti močan. Zamera pa človeka vleče dol. Zamera te dela invalidnega. Zato je dobro kakšno stvar zgolj razumeti, tudi če se z njo ne strinjaš. Ne pogrevati stvari. Iti naprej. Gledati tisto, kar nas združuje, ne ločuje. Takšna je bila vedno moja politika. Deloma pa je to tudi posledica intelektualnega formiranja v času študija.

Kdo pa vas je formiral?

Najbolj me je navdihoval Nelson Mandela. A ne v tem smislu, kot me je navduševal John F. Kennedy. Sprva sicer Winston Churchill. Pozneje so se pri študiju Churchilla sicer pojavila vprašanja, ki si jih pri njem nisem znal pojasniti. Kennedy me je navduševal, a največ moje pozornosti je pritegoval Mandela. Kako je mogoče, sem se spraševal, da je to dosegel. Seveda zlasti po 1990 [ko je bil po 28 letih izpuščen iz zapora oz. po 1994, ko je bil izvoljen za predsednika, op. MC]. Mislim, da sem gledal vse dokumentarce in prebral vse knjige, ki o Mandeli obstajajo. Bil sem na njegovem pogrebu. To je bilo eno največjih doživetij v mojem življenju. Hvaležen sem usodi, da sem bil takrat predsednik republike in da sem lahko bil decembra 2013 v Johannesburgu oz. Pretorii. Vedno sem mislil, da sem imel to smolo, da ga nikoli nisem srečal, potem pa se je zgodilo to naključje. Bil sem eden od zadnjih v vrsti državnikov, ki so še lahko videli njegov obraz, ko je ležal na parah, preden so za vedno zaprli krsto. Veliko doživetje.

Torej Churchill, Mandela, Kennedy …

Kennedy me je navduševal, Mandela mi je dal misliti [v zvezi s spravo po odpravi apartheida, op. MC], Churchill pa me je še kot gimnazijca vpeljal v zgodovino politične misli. Skozenj sem začel o teh stvareh razmišljati. Bilo mi je ljubo, da je pisal v prvi osebi.

Od Kardelja do Kocbeka

Kaj pa domači avtorji?

No, že kot dijak sem rad bral Kardelja, zlasti seveda Razvoj slovenskega nacionalnega vprašanja, potem pa še Socializem in vojna ter drugi spisi o sodobnih problemih svetovnega miru — kar je vprašanje, ki me še danes absolutno intrigira, čeprav originala nisem bral že desetletja. To je bila tudi tema moje diplomske naloge. Zanimivo, da sem posegel po teh dveh Kardeljevih knjigah. Verjetno zato, ker so bile doma. 

Pozneje mi je prišel na pot tudi Boris Pahor. Ampak to je bilo šele v 90. letih. Seveda pa tudi Edvard Kocbek. Ne da bi vedel, kako močna vez ga je povezovala s Borisom Pahorjem. Kocbek je bil od Strahu in poguma (1951) — skupaj s poznejšim esejem Krivda in greh Spomenke Hribar (1983) — s svojim kontroverznim političnim in tudi čustvenim položajem sestavni del mojih premišljevanj. Kocbek je čudovita metafora za to našo kontroverznost.

Pa če me že sprašujete o navdihih, naj povem še, da mi je pri študiju Marxa še zelo dolgo ostal v spominu njegov tekst Razmišljanja mladeniča ob izbiri poklica. Krasen tekst, ki me je takrat popolnoma prevzel. Moral ga bom zdaj na stara leta spet vzeti v roke. No, greva naprej.

“Če za Pahorja rečem, da je stari šarmer, je to v bistvu generacijski kompliment le eno leto starejšega vrstnika.”
Marko Crnkovič

Janša

MC: Ko sem zdaj študiral stare zadeve za ta intervju, sem našel tudi Janšev tekst iz leta 2017, preden ste bili drugič izvoljeni. Kaj vse je ta človek o vas pisal! Kako da bo “izrojena levica” oz. “udbomafija” na teh predsedniških volitvah “izvedla isti trik” in s pomočjo Šarca eliminirala Romano Tomc, vi pa boste izvoljeni kot naš “Kurt Waldheim” in boste osramotili Slovenijo kot on Avstrijo s svojo SS preteklostjo. Konkretno: “Borut je pustil, da so tovariši v ozadju pod kuliso vladali in ubijali.”

Borut Pahor: Res je. Ko zdaj tolikokrat poslušam, kako nerazdružljiva da sva z gospodom Janšo — politično in ne vem še kako —, se sam pri sebi spominjam, kako zelo je nasprotoval moji ponovni izvolitvi. No, ne samo on in celotna desnica, tudi na levici so močno nasprotovali moji ponovni izvolitvi. Če bi bil zamerljiv, ne bi imel razumevanja do Janše v času njegove zadnje vlade. Ampak sem šel čez to in sva v času kovidne krize dobro sodelovala.

Če sem prav razumel, ste vsaj med vrsticami dajali vedeti, da določene Janševe izjave in poteze in poteze vlade po vašem niso bile najprimernejše.

Tudi eksplicitno sem to znal reči.

Res pa je, da nisem nikoli razumel, zakaj bi se pri vsej tej državljanski averziji do Janševe vlade morali še vi oglašati.

Tudi to sem rekel. To ni predsednikova vloga. Predsednik ne postavlja vlade, niti je ne ruši.

Je pa res, da so bili tudi zelo pametni ljudje mnenja, da je bil ta Janšev iliberalizem vendarle tako opazen in morda celo nevaren, da bi pa kot predsednik republike lahko kaj rekli na to temo. Diplomatsko kot znate.

Saj sem rekel. Moja presoja je bila, da je bila ta vlada legalno in legitimno izvoljena v parlamentu …

No, to ravno ni bila.

Da ni bila? Zakaj pa? Povejte.

Ta vlada je prišla na oblast tako, da je prejšnja odstopila, pri čemer so se nekatere koalicijske stranke iz prejšnje vlade pridružile novi koaliciji. To ni bila izvolitev z državljanskim mandatom.

Ampak Ustava to dopušča. Tudi zakoni to dopuščajo. Poslanci so takšno odločitev sprejeli in vzeli nase odgovornost. Opozoril bi vas, da je trditev, da se to ne bi smelo zgoditi, precej delikatna. To je bilo legitimno. Verjetno bomo še kdaj priča takim manevrom. Jaz sem se tukaj postavil na legalno, legalistično pozicijo in še zdaj mislim, da sem ravnal prav. Danes ne bi storil nič drugače. Z vlado sem sodeloval, sem pa tudi večkrat povedal, da se z nekaterimi njenimi ravnanji ne strinjam.

Večkrat sem tudi ravnal tako, da je bilo v demokratičnem duhu neko ravnanje vlade potem spremenjeno. Naj vas spomnim na posvet o RTV, o medijski zakonodaji. Posvet v predsedniški palači je pripomogel, da je bil projekt ustavljen. Naj vas spomnim tudi na STA. Vendar sem vedno mislil, da predsednik mora biti nad tem. Razen če bi sam ocenil, da je demokracija ogrožena v osnovi.

Po vesti

MC: Pa po vašem ni bila?

Borut Pahor: Glejte, mi nismo imeli izrednih razmer. Mnoge druge države so jih imele. Policija je posredovala. Bi si želel, da bi bilo tega manj? Seveda. Ampak predsednik ni tisti, ki bi moral presojati o tem, kako in kdaj naj policija posreduje. To se je dogajalo tudi v drugih, še bolj liberalnih državah. Vlada je tudi sprejemala ukrepe, pri katerih je sodelovala stroka. V to se nisem hotel mešati, ker mislim, da je tako edino prav. Čas bo pokazal. Čez nekaj let bomo lažje presojali. Toda bodite brez skrbi: če bi presodil, da je treba kakšno stvar zastaviti ostreje, bi to tudi storil. Nikogar se nisem bal. Ravnal sem po svoji vesti.

Uporabili ste izraz “demokratični duh”. Obstaja pa tudi populistični duh. Karkoli ste rekli in kakorkoli ste ravnali, državljanom to očitno ni bilo dovolj.

Seveda. Saj sem večkrat rekel, da kritiki od mene niso pričakovali, da bi imel mnenje, ampak da bi imel mnenje, s katerim bi pomagal rušiti vlado.

Da bi potegnili z državljani.

Seveda. Ampak tega načrta nisem imel, niti ga nisem hotel imeti. To ni predsednikova naloga. Če nekateri rečejo, da bi radi slišali moje mnenje, jih to v resnici ne zanima zato, ker bi se želeli po njem ravnati, ampak zato, ker ga v neki intrigantni situaciji hočejo izsiliti sebi v korist. Tega pa nisem hotel početi. Kot predsednik sem hotel biti nad dnevno politiko. Mislim, da je v tem predsednikova vloga. Če se tej skušnjavi ne upreš, te kolo politične matematike hitro zmelje. Na tak način ne moreš opravljati poslanstva za vse.

Nadaljevanje v soboto.

NAROČI SE
#borut pahor #portret #profil #intervju #obrazi
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke