Moja tiha in pobožna želja je, da ni bilo naključje, da je nepooblaščen hudobnež vdrl v Pahorjev account na Instagramu in mu ga deloma uničil ali vsaj osiromašil. In da ta njegov računalniški nemezis ni (bil) navaden ozaveščen in objesten državljan, ki mu gre Pahorjeva politična persona pač na živce, ampak tudi socialno senzibilen filmski kritik.

To bi rad verjel zato, ker se mi zdi, da zna biti imenitna poučna paralela, da je Pahor pičlih sedem mesecev in pol po koncu mandata šel s škafom kokic pod roko gledat Barbie — in to ne v kulturni Kinodvor, ki je v centru, ampak v Cineplexx, se pravi v božjo mater ob obvoznici —, potem pa so nič hudega slutečemu in nedolžnemu slovenskemu Kenu naenkrat shekali Instagram.

Če zdaj gledam nazaj — namreč na dobre, stare čase, ko je bil Pahor še formalno legitimen, izvoljen predsednik, ne pa arbitrarna, lovorikarska in postpredsedniška kraljica ljudskih src kot zdaj —, se mi zdi vse skupaj nekako tako kot ta nesrečni film Barbie: intelektualno neobvezen in kvečjemu simpatično prismuknjen.

Toda z eno pripombo, seveda.

Barbika in/ali Ken

V svojih mladih letih, ko se je Pahor udejstvoval kot priložnostni maneken in med politiki temu primerno izstopal kot nadstandardno čeden, eleganten moški — pa tudi še dolgo, predolgo potem — so ga Mladinini šaljivi štamtišarji iz Rolanja po sceni začeli omenjati kot Barbiko. Vzdevek se je prijel, saj smo vsi vedeli, kaj ta asociacija pomeni. Nič hudega, če ni bil čisto natančen. Če nič drugega, se je Pahorju čez palec prilegal.

Toda čeprav so ga klicali Barbika, je bil ves čas en takšen Ken. V resnici je bil Pahor Ken od nekdaj. In je še danes. Pa ne zato, ker je kao lep in počesan in postaven in ker po spolu pač ustreza zaljubljenemu spremljevalcu od Barbie.

Kot še preveč eksplicitno izvemo iz tega do zadnje srage sperme deseksualiziranega filma, spolovila pri tem tako ali tako ne igrajo prav nobene vloge. Barbie nima vagine, Ken pa ne penisa.

Spolovila so brez veze

Tega dvojega Pahor niti ni rabil — namreč ne enega ne drugega —, saj je neglede na svojo načrtno potlačeno spolno specifiko hvaležno sprejemal vlogo človeka z na novo izumljenim, funkcijsko prilagojenim karakterjem in erosom.

To dvoje je moral nadomeščati s psihološko in socialno umetnim in umetelnim narcizmom in ekshibicionizmom. S hermafroditsko naštudirano vlogo predsednika vseh. Predsednika ne samo levih in desnih ali bogatih in revnih, temveč predvsem predsednika ljudi vsaj dveh, obeh, če že ne vseh spolov in oblik genitalij.

Pahor je Ken ne le kot fant od fare, ampak kot moški, ki se je odpovedal svojemu karakterju in erosu, da bi ja še tem bolj pridno služil svoji punci in izvoljenki, nesojeni nevesti domovini. 

Brez patriarhalnega puča

Pahor po izteku mandata podobno kot Ken spoznava praktične aspekte vrednot, ki jih je kot predsednik lahko samo oznanjal, ne pa tudi realiziral, ali diskretno zavračal, če že ne obsojal. Pahorju se zdaj ni treba več truditi, da bi bil za vsako ceno predsednik/človek od vseh in da bi ga vsi imeli radi. Zdaj je lahko to, kar mu paše. Brez skrbi, da ne bi izpadel ekumeničen.

Paralela med Barbielandom (oz. efemernim Kendomom) in resničnim svetom se tu neha. Pahor ne bo šel nazaj v kraljestvo in ne bo kot Ken (oz. Keni) insceniral patriarhalnega, v konretnem primeru sprenevedavo desničarskega, namišljeno spravaškega in ekvidistancarskega puča.

Afterlife

Kar je še sreča. Pahorjev afterlife je že tako ali tako podobno pocukran in bo še bolj kot Kenov v Barbie. Le da v tem prismojenem, od začetka do konca dvoumnem, obenem inteligentno in neumno spakljivem filmu ni nič neizpodbitno res, niti ni nič neizpodbitno fake.

Z dolžnim upoštevanjem razlik med proizvajalčevimi oz. režiserkinimi intencami in eks-predsednikovimi tako Pahor kot Barbie gradita na zapletenih in zahtevnih intelektualnih memih in vzorcih — ki jih povprečna publika itak ne šteka —, a jih v isti sapi sama spodkopavata z miselnim, socialnim, biološkim in estetskim stereotipiziranjem, frivolnostjo, trivialnostjo in kičerajem.

Kaj tako dvoumnega in pretencioznega, kot je uvodna sekvenca s prikupnimi prazgodovinskimi deklicami, ki z metanjem in razbijanjem non-Barbie punčk parafrazirajo opice iz Kubrickove 2001: Odiseje v vesolju (dokler se namesto monolita ne pojavi life-size Barbie), že dolgo nisem videl v kakem filmu. Tipično. Hommage ali parodija? Verjetno ne eno ne drugo — ali kvečjemu oboje. 

Win some, lose some

Barbieland je svet relativiziranja dejanskih in namišljenih feminističnih versus patriarhalnih dilem in aporij — do kao končne pomiritve —, v katerih so argumenti za in proti enako pametni in glupi, enako prepričljivi in trhli, pa tudi enako zabavni in miselno privlačni za vsakogar.

Barbie je — če citiram promocijski slogan — tako film za tiste, ki jim gre Barbie na živce, kot tudi za tiste, ki so pupini fani.

Isto je s Pahorjem, ki vse to seveda opazuje iz Kenove vizure. Lepo je biti staromodno in simpatično švalerski, ne ravno primitiven in robat mačist ali desničar, ampak kultiviran. Lepo pa je biti tudi trubadurski self-effacing podložnik kraljice svojega srca in se odpovedati svojemu jazu. Pri vsem svojem narcizmu in grandioznem egu. Sloveniji.

In to Pahorju celo bolj prav pride kot pa Kenu — ki nima ustrezne izobrazbe in izkušenj, da bi postal zdravnik ali profesor —, ko bivšega predsednika na lepem, iz nič, inštalirajo za predstojnika brezvezne katedre na faksu.

Nakar mu še shekajo account. Win some, lose some.