Čestitke Zubinu Mehti za zlati red za zasluge — »za vrhunski prispevek na področju glasbene poustvarjalnosti in za navdihujoča prizadevanja, da z glasbo povezuje ljudi in narode« —, ki mu ga je včeraj podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.
Čestitke ali vsaj pohvale tudi Pahorju samemu — ali komurkoli, ki mu je prišepnil, da si »eden najpomembnejših svetovnih dirigentov«, kot piše v utemeljitvi, zasluži tudi slovensko odlikovanje.
Upam seveda, da ta genialec ni bil direktor Ljubljana Festivala Darko Brlek. Če se je on tega spomnil, potem je odlikovanje Zubinu Mehti tudi brezplačna reklama za Ljubljana Festival.
Ljudem v frakih in večernih toaletah — ali vsaj fanom Ljubljana Festivala — manj znano poglavje v glasbeni biografiji Zubina Mehte pa je, da je leta 1970 vsaj enkrat dirigiral Los-Angeleški filharmoniji in skupini The Mothers of Invention.
Čestitke pa tudi meni, da sem se včeraj tega spomnil in se odločil dopolniti novico.
Pauley Pavillion, LA
Ko je bil Zubin Mehta kar šestnajst let — od 1962 do 1978 — dirigent Los-Angeleške filharmonije, je imel drzno, predrzno idejo, da bi povezal, da ne rečem etabliral simfonično glasbo in rock, in s tem tako imenovano resno glasbo približal mlajšemu občinstvu.
To sicer ni bilo nič novega. Simforock je imel takrat za sabo že nekaj svojih velikih, čeprav ne tudi vedno svetlih trenutkov — spomnimo se samo polomije od Deep Purplov z naslovom Live At Royal Albert Hall iz leta 1969, pa tudi spajanje simfonikov in rock bendov je bilo nasploh pogosto in priljubljeno.
Kakorkoli: maja 1970 je bil v Pauley Pavillionu na UCLA pred 12.000 fani — po mojem fani Mothersov, ne ravno Mehtinimi — koncert LA Filharmonije in posebne postave Mothersov. Zadeva je potekala pod naslovom Concerto for Mothers and Orchestra.
Na sporedu so bili Integrali Edgarja Varèsa in nekaj zgodnjih verzij komadov iz 200 Motels, po katerih je Zappa leto dni pozneje posnel (oz. dal posneti) znameniti istoimenski film — z njim samim, Theodorom Bikelom, Ringom Starrom (»Larry the Dwarf, dressed as Frank Zappa«), Keithom Moonom (»hot nun«) itd. v glavnih vlogah.
Auftakt je dal seveda Zappa sam s klicem: »All right, Zubin, hit it!«
Toliko, da boste vedeli
Na internetu je ohranjena kritika tega koncerta iz revije Rolling Stone (What Zappa Did To Zubin Mehta). V njej je nekaj zanimivih in zgovornih opisov dogajanja, ki pričajo o tem, da je Zappi kdo ve kako že takrat — ko še ni bil ravno svetovna glasbena zvezda (če je sploh bil kdaj v pravem pomenu besede) — uspevalo, da je klasične glasbenike pripravil do najbolj prismojenega obnašanja na odru. Da si je recimo klarinetistka zatlačila plišasto žirafo v obleko. Ali da je tubist rigal (po partituri). Ali da se je orkester sprehajal med publiko.
Podobno je tudi končal, Zappa. S svojim Yellow Sharkom in Ensemble Modernom.
Zubin Mehta se je trudil, da Zappi ne bi ostal dolžen. Zabeleženo je, da je rekel: »Da ne boste mislili, da je to nekakšen rock koncert. To je glasba kot vsaka druga glasba.«
V mojih glasbeno najbolj norih letih je bil Zubin Mehta zame najbolj kul dirigent — ne pa tisti stari prdci kot recimo Karajan. Zato sem še danes vesel, da je dobil zlati red za zasluge.
Ampak toliko, da boste vedeli: pred skoraj 50 leti je dirigiral tudi Franku Zappi & The Mothersom.