Zelo verjetno ne veste, kdo je bil Marc-Antoine Charpentier (1643–1704). Zagotovo pa poznate uvodne takte njegovega instrumentalnega preludija k skladbi Te Deum. To je namreč približno polminutni avizo, ki ga Evropska radiodifuzna zveza (EBU) predvaja pred vsakim prenosom že več kot sedemdeset let. In to je tudi edino, kar se pri Evroviziji ni spremenilo.

Avtomatizem

Evrovizijo gledam ne zato, ker bi bil navdušenec ali celo enciklopedičen ekspert, ampak jo gledam po avtomatizmu. Iz navade. In čeprav to ni več to, kar je bilo nekoč (in je iz leta v leto manj), mi ne pride na misel, da bi nehal. Čeprav sem dal skozi že marsikaj — ali pa ravno zato. Prva zmagovalna skladba, ki se je spomnim in ki sem jo gledal v živo (na črno-belem televizorju znamke Rudi Čajavec), je bila Puppet On A String od Sandy Shaw leta 1967.

To samo za orientacijo. Celega časovnega loka se ne spomnim. Imam razloge za negodovanje, vendar še dandanes na Evroviziji slišim in opazim odlične ali vsaj zabavne skladbe, ki me spravijo v dobro voljo. Tako kot italijanski zastopnik na letošnji (ki je spominjal na Davida Bowieja iz njegove Ziggy Stardust faze). To je bil daleč najboljši evrovizijski komad v zadnjih nekaj letih sploh. Presenetljivo in razveseljivo, da je dobil douze points celo po zaslugi televotingirajočih Slovencev!

Dva od teh mojih letošnjih razlogov za nerganje pa sta tudi relativno slabi uvrstitvi švedskih savnarjev in estonskega espresa in macchiata. Ljudem očitno res manjka občutka in posluha za humor. Ampak kaj hočemo.

Dvoumno

Zdaj pa k bolj resnim, političnim evrovizijskim temam. Čeprav Evrovizija kao nima ali vsaj noče imeti prav nobene veze s politiko.

Vprašanje izraelskega sodelovanja je dejansko dvoumna zadeva. In je po svoje vedno bila. Že v mojih ranih letih mi kot malemu navdušencu za zemljepis ni bilo jasno, zakaj je Izrael sploh zraven, ko pa strogo geografsko gledano sploh ni v Evropi. No, pozneje je EBU še bolj kdo ve zakaj priključil Avstralijo — pri čemer pa ta država vsaj pusti pri miru svoje Palestince, Maore.

Res je, da popevkarji sami niso nič krivi za uradno politiko države, iz katere prihajajo, in da EBU in vesoljne publike načeloma ne bi smelo zanimati, ali to politiko udeleženci osebno podpirajo ali kritizirajo. Vendar to ni tako preprosto. Še posebej ne za bojevite podpornike Palestine.

Sprenevedavo in kontradiktorno

Za začetek, Moroccanoil je eden od dveh glavnih sponzorjev Evrovizije, do lani glavni. To tudi meni ni všeč. To namreč vzbuja utemeljen sum, da so razlogi za nekenslanje izraelske udeležbe ne samo ekonomski, ampak tudi zlobirani. Še več! Letošnje glasovanje je bilo politično izkrivljeno, če že ne lažirano. Tako brezvezna skladba, kot je bila letos izraelska, res nikoli ne bi mogla skoraj zmagati.

Še bolj čudno luč na sodelovanje Izraela na Evroviziji pa meče nesodelovanje Rusije. EBU to sprenevedavo in kontradiktorno argumentira z dejstvom, da Izrael sodeluje zato, ker je članica EBU, Rusija pa ne, ker je bila po napadu na Ukrajino izključena. Zakaj je tako nepredstavljivo, da bi Izrael izključili iz tekmovanja, ko pa se vendar zdi tako normalno, da po drugi strani Rusije ni zraven? 

Če je argument zagovornikov izraelske izključitve pravičnostna asimetrija z rusko izključenostjo, bi jim navrgel cinično vprašanje: bi se morda sprijaznili z izraelskim sodelovanjem, če bi EBU po drugi strani spet dovolila rusko sodelovanje? Če bi namreč sodelovali obe agresorski državi, ne bi mogli govoriti o dvojnih merilih.

Slaba volja in veselje

Seveda pa si v tem izraelsko-palestinskem kontekstu ne moremo privoščiti cinizma. Jaz sam sicer obsojam izraelsko politiko do Palestine — kakor obsojam tudi Hamas, da ne bo pomote — in idealistično mislim, da si Palestinci zaslužijo svoj prostor pod soncem.

In kaj ima to opraviti z Evrovizijo?

Zgovorno je že to, da se čutim dolžnega zagotoviti javnosti, da sem do bližnjevzhodnih razmer pravoveren. Če ne bi bil, bi tvegal, da me propalestinski aktivisti linčajo. To se mi je skoraj že zgodilo, ko je nekdo na družbenem omrežju pripomnil, da je bilo “ogabno”, da je komentatorka Evrovizije Mojca Mavec na TVS povedala, da je izraelska pevka preživela napad Hamasa 7. oktobra 2023 — jaz pa sem naivno vprašal, zakaj bi bila omemba tega zgovornega biografskega dejstva “ogabna”. Potem pa so mi v pojasnilo še začeli kazati fotografije palestinskih otrok z amputiranimi nogicami.

Da ima Evrovizija še preveč opraviti s politiko, ni problem Evropske radiokonfuzne zveze, ampak problem občinstva. Tako rekoč naš problem. Ki se mu EBU seveda prilagaja. Politično in glasbeno prilagaja. In prav to je tudi razlog, da bom Evrovizijo gledal še naprej. Včasih slabe volje, včasih pa z veseljem.