Lani sem povzel raziskavo Thomasa Pikettyja, v kateri analizira vzroke za vzpon desnega populizma v zadnjem desetletju. Analiziral je povolilne anketne podatke za tri velike zahodne demokracije (ZDA, Velika Britanija, Francija) po 2. svetovni vojni in povsod našel podoben vzorec: za razliko od povojnega obdobja je v zadnjih dveh desetletjih populizem dobil domovinsko pravico v desnih namesto v levih strankah. Vzrok za to je po njegovem v tem, da so se leve stranke odvrnile od socialno šibkejših skupin in se naslonile na intelektualno elito. Drugače rečeno, politična levica je zapustila šibkejše.
Spodnji graf lepo pokaže, kako se je podpora volilcev levice glede na stopnjo izobrazbe drastično spremenila. V povojnem obdobju so levico volili predvsem manj izobraženi (delavski sloj), po letu 1980 pa pogosteje bolj izobraženi. Med francoskimi volilci levice dominira intelektualna elita že od začetka 90. let, medtem ko je v ZDA prišlo do tega po letu 2004, v Britaniji pa po 2010.

Kdo ima več koristi?

Zakaj je do tega prišlo? Zakaj je levica postala privlačnejša za bolj izobražene? Očitno je znala bolje odgovoriti na interese intelektualne elite, ki je bolj naklonjena globalizaciji in migracijam kot pa delavski sloj.
Elita ima od globalizacije in od migracij več koristi. Službe univerzitetno izobraženih so manj na udaru globalizacije, tudi migracij. Z več odprtosti več pridobijo (inženirje, menedžerje, akademike).
Politična levica je s kooptiranjem interesov kapitala — od Clintona in Blaira pa do Pahorja (tako imenovana “tretja pot”), zavzemanjem za liberalizacijo trgovine, fleksibilnost na trgu dela bolje naslovila interese intelektualne elite. In pozabila na svoj socialdemokratski pedigre in na interese delavskega razreda, ki jih je nekoč zastopala.
Ta sprememba v volilnih preferencah skozi zadnjih 70 let postane še bolj očitna z upoštevanjem razlik v stopnji izobrazbe.

Populistična desnica

Dejstvo, da je levica obrnila hrbet šibkejšim družbenim slojem, ti pa so nato — na prvi pogled paradoksalno — zaščito svojih interesov začeli iskati na populistični desnici, se kaže v referendumskih rezultatih pri nekaterih ključnih odločitev. V Franciji se je to pokazalo pri glasovanju o Maastrichtskem sporazumu (monetarna unija, 1992) in o Ustavnem sporazumu (2005) — v Britaniji pa na referendumu o brexitu. Piketty je to pokazal v novi knjigi Capital et idéologie, kjer analizira referendumske rezultate v obeh državah glede na višino dohodka, premoženja in izobrazbe (po decilih).
Spodnja slika kaže delež volilcev za predlagano rešitev poglobitve EU (monetarna unija 1992, skupna ustava 2005). Medtem ko je bilo leta 1992 spodnjih 60% prebivalstva po dohodku proti predlagani monetarni uniji, se je do leta 2005 ta delež prebivalstva razširil na spodnjih 80%.

Izgubljen stik

Podobno je bilo v Veliki Britaniji ob brexitu. Za nadaljevanje članstva v EU je večinsko glasovala samo britanska elita: zgornjih 40% prebivalstva po premoženju in zgornjih 30% po dohodku in izobrazbi, medtem ko sta spodnji in srednji sloj Britancev glasovala za izstop.