Prav nič ne sočustvujem s prebivalci Štepanjskega naselja, ki jih župan Janković noče obdariti z več kot eno parkirno dovolilnico za eno stanovanje — in še ta jih bo po novem (kmalu) stala 60 evrov na leto. V sosesko je začel pošiljati redarje, ki lastnike nepravilno parkiranih oglabljajo in v skrajnejših primerih avte celo odpajkujejo.
“Povejte, kje naj parkiramo, pa bomo vsi srečni,” pravijo Štepanjci: “Pomagajte nam, da dobimo parkirišča.”
Seveda. Denar ne raste na drevesih, parkirišča pa poganjajo na vsaki zelenici, pločniku in kolesarski stezi. To nam pripada. Stvori, rodi, gradonačelniče!
Še več! Stanovalci se pritožujejo: “Problem ni parkiranje. Problem je, da se stanovalce obravnava kot strošek ali vir prihodkov, ne pa kot ljudi, zaradi katerih mesto sploh obstaja.
Življenje v mestu
To me sicer sploh ne bi zanimalo, če ne bi v tem videl tipično slovenskega avtomobilističnega fetišizma, obsesije s posedovanjem tako imenovanih jeklenih konjičkov — kar še predobro dokazuje to stilem ljudskega izražanja — in trivialno smešnega dokaza, kako si povprečno nerazmišljujoči rojaki predstavljajo pravno državo in mestno upravo ter urbanizem, promet in življenje v mestu nasploh.
Edina olajševalna (in obenem oteževalna) okoliščina za nesrečnike je, da se baje že dolga leta pravdajo za površine, ki po njihovem spadajo k blokom, vendar jih formalno ne morejo oz. ne smejo uporabljati. Za potencialno parkirno mesto se je zagotovo veliko zabavneje tožariti kot pa za pol metra plota v eno ali drugo stran. Držim pesti zanje, da bodo dobili svoje.
Vedno več pleha
A neglede na to, kar grejo v Štepanjskem naselju, je treba priznati, da je parkiranje vedno večji problem. Pardon, se popravljam: v bistvu je problem, da je avtov vedno več. Na cestah (kjer avti vozijo) je vedno več vedno daljših in vedno zamudnejših zastojev. Ne čudite se torej, če vedno večjo gnečo delajo tudi parkirani avtomobili?
Avtomobilov je preprosto preveč, da bi bili na katerekoli točki in ob katerikoli uri vsi legalno parkirani. To ni samo problem Štepanjskega naselja in zbora občanov četrtne skupnosti Golovec. Niti ni samo problem Ljubljane. Predvsem pa to ni izključna odgovornost ljubljanskega župana, niti katerekoli druge mestne ali zaradi mene vaške oblasti.
Lenoba in komoditeta
Vozakanje z avtom in parkiranjem čim bliže končni destinaciji ni samo stvar nuje in obveznosti, ampak je tudi stvar človekove lenobe ali vsaj komoditete, če že ne življenjskega hitenja oz. množično sinhroniziranega hektičnega lajfa. Toda tega ne bomo odpravili čez noč, če sploh kdaj bomo. Enostavneje je — če že ni ceneje — graditi parkirišča in garaže. Če nameravajo skoraj soglasno razširiti ljubljansko obvoznico na šest pasov, potem se spodobi poskrbeti tudi za izdatnejše parkiranje v mestu. Ni druge logike.
Toda površina znotraj ringa je omejena. Tako kot površina vsakega mesta. Kje naj urbanisti najdejo prostor za parkirane avtomobile? Ali ni mestna površina predragocena za množenje parkirišč in garaž?
Parkiranje v globino
Seveda je predragocena. Toda videti je, da se na MOL-u (pa i šire) tega ne zavedajo. Ali morda se — vendar jim je obenem vnaprej jasno, da si v Ljubljani in še tem manj v celi Sloveniji ne moremo privoščiti parkiranja v globino (da trasiranja nemirujočega podzemnega prometa niti ne omenjam).
Trdim, da so podzemne garaže — veliko podzemnih garaž — edina rešitev za problem parkiranja v večjih mestih. Nekaj podzemnih garaž je v Ljubljani in Mariboru in še kje že zgrajenih, vendar veliko premalo. Gradnjo nadzemnih garaž bi bilo treba itak prepovedati (razen če geološka struktura tal na lokaciji tega pač ne dovoljuje). Nadzemne garaže so samo sofisticirana oblika zasilne, da ne rečem inkasantske izrabe mestnega volumna. Tako kot je znal Janković izkoristiti vsak šoder na parceli, kjer se neka gradnja ni in ni začela.
Danes Štepanjc, jutri Fužine
Kar nas politično pripelje nazaj na izhodiščno točko.
Karkoli že mislimo si o nezadovoljnežih, je treba pripomniti, da se je Janković urejanja štepanjskega parkiranja polotil šerifovsko, kot pač zna, in lahkomiselno. Zna se mu namreč zgoditi, da je nagazil na mino.
Ali moramo Jankovića spomniti, do kakšnega revolta je prišlo v Mariboru pred dobrimi trinajstimi leti zaradi nečesa navidez tako banalnega, kot so bili radarji? Ali ga moramo spomniti, kakšna klavrna usoda je doletela župana, ki jih je velel postaviti?
Če so se mariborske vstaje razširile v vstajništvo po vsej Sloveniji, se lahko mikrolokalno nezadovoljstvo razširi po vsej Ljubljani. To sploh ne bi bilo čudno. Če Janković teži v Štepanjcu, lahko začne težiti tudi v Dravljah ali Mostah.