Nedavno je ponekod po Sloveniji visel plakat društva Ženska svetovalnica. Na fotografiji je bilo videti dečka, starega sedem, osem let, s podplutbo na desnem licu in s pikico nad desno obrvjo. Da bi bilo jasno, kaj je eno in kaj drugo, je ozaveščevalni kreativec dodal puščici in legendi: češ, pikica je “materino znamenje”, podplutba pa “očetovo znamenje”. Spodaj pa piše: “Za prijavo nasilja pokličite 113.”

Sam plakata nisem videl, sem pa v desničarskem mediju — ob katerem mi ponavadi sicer gre na kozlanje — zasledil zgrožen zapis o plakatu. Konkretno, o “enem od mnogih orodij tako imenovane feministične agende”, o “toksičnem feminizmu”, o “očitni diskriminaciji moških” — in seveda o blaznih milijonih evrov, ki da jih nevladniki kasirajo od “državnega aparata”, ki “ne varuje naroda, ampak ga iztreblja”.

Komunikacijska polucija

Tudi jaz ne maram nepremišljenega, kao dobronamernega levičarskega dušebrižništva.

Misel, da je družbo in družbene ali celo intimne odnose mogoče izboljšati z oglaševanjem, se mi zdi pretenciozna. Ne verjamem, da je prikazovanje poškodovanih žrtev na obcestnih plakatih uspešna metoda za preprečevanje nasilja v družini. Vse prej kot to. To je komunikacijska polucija. Čeprav nasilje v družini obstaja, vizualno to ni ali vsaj ne bi smelo biti del kulturne krajine. Ali če že, je kvečjemu njen del v enaki meri in na istem nivoju kot plakatna obvestila o popustih pri veletrgovcih.

Družinski svet zna biti krut. A to ne pomeni, da je treba na vsakem vogalu gledati krutost. Inscenirano in v nadnaravni velikosti.

Hvala bogu, da oglasov nihče več ne opazi (razen če obveščajo o popustih pri veletrgovcih).

Moški, vedno moški …

Drugi moteči element pri tem pa je za nekatere naslednji: inkriminirani plakat sporoča, da so očetje tisti — ne matere —, ki pretepajo otroke.

Statistika potrjuje, da je večina nasilnih oseb v družinskem okolju moškega spola. Verjetno tudi pri pretepanju otrok. Ni mi pa jasno, kako lahko nekdo razume tak plakat kot afront proti moškim, očetom. Ali je res treba vzeti vse tako osebno? Večina morilcev, posiljevalcev, pedofilov, nasilnežev, kriminalcev vseh sort in baž je moških. Večina tiranov, diktatorjev — kot tudi politikov in vladarjev nasploh — je bila od pamtiveka moških. Večino individualnega in kolektivnega zla in nasilja v zgodovini so povzročili moški.

Toda zakaj se današnji maskulinični primerek homo sapiensa zaradi tega čuti prizadetega, manjvrednega in targetiranega, če to nekdo opazi in omeni?

Vir vseh podplutb je patriarhat

Olajševalna okoliščina za desno prizadetost je v tem, da prevladujoča woke miselnost poskuša enkrat za vselej opraviti s patriarhatom kot virom vseh podplutb. Zato nevladniki oglaševalsko izpostavljajo moški spol kot krivca. Zlasti očeta kot tradicionalnega nosilca psihološko (spolno) specifične starševske avtoritete.

Nasilje mater nad otroki je morda res statistično zanemarljivo, ampak desničarji ne govorijo o reklamarski komunikaciji. Oni v bistvu govorijo, da je ženski na žalost po zakonu dovoljeno ubiti še nerojenega otroka, če ji tako paše. Govorijo, da je ženski na žalost zagotovljena pravica, da rodi otroka z brezmadežnim spočetjem pri ginekologu. Govorijo, da za to na žalost sploh ne rabi moškega. Govorijo o tem, da sta starš 1 in starš 2 lahko na žalost dve ženski.

Vse je na žalost in vse je osebno. Desničarji govorijo, da spolne, poslovne in socialne sufražetke, radikalne feministke, ločenke, možače, bejbe v rdečih salonarjih z visoko peto in z žiletno ogrlico, keš pičke, #MeToo aktivistke, seksulje, kanclijske mrhe, žrtve posilstev in spolnega harasmenta, dominantne matere in psihološke svetovalke dopovedujejo moškim in očetom, da so luzerji. Da jim je odklenkalo. Da so psihološko nedorasli njim samim in svetu.

Sodni dan

Bil bi krivičen do desničarjev, če bi trdil, da so si sami izmislili ta narativ o bližajočem se sodnem dnevu odnosov med spoloma. Ne, niso si ga oni izmislili. Oni se mu samo upirajo in pri tem grobo pretiravajo — se delajo boge —, ker bijejo kulturni boj.

Narativ so v resnici lansirali radikalni, hiperkorektni, nadenakopravnostni, emancipatorični, dobromisleči levičarji. Levo nastrojene vlade pa so jih posvojile kot politični podmladek in zboriste na zakonodajalskem koru. Zato so desničarji tako zelo proti. Zato vsak tak plakat opazijo in iz njega naredijo apokaliptično fresko izrojenosti današnje družbe pod današnjo vlado. In kot znajo, privlečejo iz Erarja podatke za zadnjih deset let — da bolj grozno izpade —, ki kao dokazujejo, koliko so nevladniki pocuzali iz proračuna.

Opozarjanje na domnevno zapravljanje denarja pa je — in tokrat res na žalost — precej bolj prepričljivo kot prikazovanje otroških ličk s podplutbo na obcestnih plakatih. Dobronamerneži si naj pripišejo posledice. Marginalci se bodo nekega dne prebili v mainstream in z njimi nesorazmerno kruto obračunali.