Naslov — razen mojega dodatka na koncu — je prevod oglaševalske akcije, ki sta si jo privoščila John Lennon in Yoko Ono leta 1969. Dvanajst svetovnih velemest sta dala polepiti s preprostimi, črno-belimi plakati z velikim napisom: “WAR IS OVER!” in manjšim pripisom: “IF YOU WANT IT”. Decembra 1971 pa je na Lennonovem albumu Imagine izšla še skladba Happy Xmas (War Is Over), ki je z leti postala eden od najbolj priljubljenih božičnih standardov.

Bralke in bralce že vnaprej opozarjam, da bo ta tekst izrazito pacifističen, mirovniški, antimilitarističen, anti-NATO, anti-marsikaj. Stari hipiji, da tako rečem, ne moremo iz svoje kože in ne odstopamo od svojih principov. Kam so šle vse rožice, sem se že kmalu za Peteom Seegerjem in Tomažem Domiceljem nehal sprašavati tudi sam, ampak kar se Markec nauči, to Marko zna.

Zna pa med drugim tudi primerjati nekdanjo vlogo popularne kulture — zlasti glasbe — v prizadevanjih za mir in današnjo vlogo le-te za nemir.

Mirovniško sloganiziranje

Več kot pol stoletja pozneje zveni Lennonov slogan cinično. Vietnamska vojna, na katero se je to mirovništvo konkretno nanašalo, se je sicer končala leta 1975 v padcem Sajgona, vendar se je v petdesetih letih začela še prenekatera druga. (Nekaj se jih je celo končalo.) Vojne so kar naprej. Vojn ni in ni konec. Ker nočemo.

Da v bistvu nočemo, da bi vojn bilo konec, pa dokazujejo tudi tiste, ki so se sicer končale že zdavnaj — vsaj vojaško, strelsko, strateško —, vendar jih v spominu in v javnih debatah ohranjajo ne samo politiki in generali, ampak tudi nedolžni civilisti (če smem tako reči v vojaškem žargonu).

Tak primer je naša druga svetovna vojna. Slovenci se še danes prerekajo, kdo se je za kaj boril, zakaj se je boril, kaj je kdo v tej vojni storil, koga je ubil, kdo je pokopan in kdo ne, komu na čast so postavljeni spomeniki itd.

Isto je s slovensko osamosvojitvijo oz. z našo slavno desetdnevno vojno. Konsenza, kdo ima največje zasluge, da se je vse skupaj še kar srečno izteklo, ni. Eni bi si zasluge najraje uzurpirali, drugi pa (jim) jih omalovažujejo. Celo glede tega se ne strinjamo, kaj se je pravzaprav dogajalo.

To sta vojni, ki ju še ni konec. Ker nočemo.

Črna sobota

Naključje je hotelo, da sta bila prejšnjo soboto, 5. julija 2025, na dveh različnih koncih sveta dva še bolj različna koncerta: v Zagrebu je bil Thompsonov koncert, v Birminghamu pa poslovilni, tokrat verjetno res zadnji koncert skupine Black Sabbath, pionirjev heavy metala.

Lahko se samo sprijaznjeno hahljamo ob neverjetnem dejstvu, da je bilo na ustaškem Woodstocku v Zagrebu — kar je že sámo po sebi oksimoron današnjega časa — več kot desetkrat več ljudi kot na Black Sabbath.

Jaz sam sem bil takrat na Mednarodnem jazz festivalu v Ljubljani — cinično: v Parku Sveta Evrope —, kjer pa je bilo še več kot stokrat manj ljudi kot na Ozzyju Osbournu. Ampak na to smo navajeni.

Neglede na udeležbo je dejstvo, da je Thompson eden od teh dandanašnjih popkulturnih fenomenov, ki perpetuirajo vojne, ki se sicer ne dogajajo več na bojišču, zato pa v tem bolj nostalgično razgretih, prenapetih glavah kvazi domoljubov. Ljudje se kregajo, ali je ustaš ali ni. Zame glede tega ni dvoma. Bi pa prav rad kregal tudi o tem, da ga žanrsko klasificirajo kot glasbenika, ki da izhaja iz tako imenovanega čobanskega rocka à la Bijelo dugme.

To je noro. O glasbi imajo ravno tako malo pojma kot o zgodovini.

Šlepanje na mir

Nikoli nisem bil pretiran fan Black Sabbath — ker mi je vse morbidno in okultno malo tuje —, moj najljubši njihov komad pa je vendarle War Pigs z njihovega drugega albuma Paranoid (1970). Svinje vojne. O tem govorim. “Generals gathered in their masses/Just like witches at black masses/Evil minds that plot destruction/Sorcerer of death’s construction/In the fields, the bodies burning/As the war machine keeps turning/Death and hatred to mankind/Poisoning their brainwashed minds”.

Ciniki bi rekli, da so se v tistih časih vsi bendi in njihovi fani šlepali na mir. In da se mnogi šlepajo še danes. Čeprav jih je desetkrat ali magari stokrat manj kot tistih, ki tako ali drugače delajo reklamo za vojno.

Ta naš absurdni svet

Skratka: na referendumu o “pristopu k Organizaciji Severnoatlantske pogodbe (NATO)” 23. marca 2003 sem bil med tistimi 327.463 volivci (33,92 odstotka), ki so glasovali proti. Če bo na to temo slučajno še en referendum ali dva, bom spet proti. Si pa ne obetam, da se bomo zato res izčlanili.

S tem se nekako navadil živeti. Kot sem se tudi navadil živeti v absurdnem svetu. Namreč v svetu, kjer so najglasnejši in domnevno najbolj pametni prepričani, da bo bistveno več denarja za orožje bistveno bolj učinkovito preprečilo morebitno vojno. Ker da to politike in generale odvrača od tega, da bi vojno sploh začeli, in ker bi nas obvarovalo pred posledicami, če bi do vojne že prišlo.

To se mi zdi zmešana ideja. V bistvu gre za mafijsko izsiljevanje. Plačaj, pa boš imel mir. Mi bomo poskrbeli za permanentno nevarnost vojne in za vedno zadostne zaloge smodnika — ti pa le glej, da boš redno poravnaval svoje obveznosti. Tako da nikoli ne boš imel občutka, da brez veze plačuješ za varnost.