Rad bi še sam pristavil svoj lonček k tej ne čisto namišljeni in še vedno prisotni dilemi med kapitalizmom in socializmom. Pred časom sta jo z dobro targetiranimi dimnimi signali sprožila Joc Pečečnik, predsednik SBC (Kluba slovenskih podjetnikov), in predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič.

Seveda ne gre za ekonomsko dilemo, temveč za sociološko. V bistvu gre za to, kaj ljudsko, laično slovensko družboslovje v vsakdanjem pogovornem jeziku družbenega modrovanja razume pod pojmoma »kapitalistično« in »socialistično«.

Začelo se je s Pečečnikovo izjavo: »Upam, da bodo premier Robert Golob in njegova vlada začeli razmišljati malo manj socialistično in se usmerili v pomoč podjetjem.« Na to je UKZ odgovorila: »Upam, da bodo gospod Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati malo manj kapitalistično.« Pečečnik pa spet nazaj njej: »Upam, da bodo premier Robert Golob in njegova vlada začeli razmišljati malo manj socialistično in se usmerili v pomoč podjetjem.«

Samoumevni sinonimi

Pečečnik sam pravi, da država — ki je seveda samoumeven sinonim za »socialistično« — tretira podjetnike kot »molzne krave«. Ker da jih pri izplačevanju plač preveč obremenjuje s pokojninskimi in zavarovanjskimi prispevkov za zaposlene. 

Treba je vedeti, da SBC ni samo cehovsko združenje podjetnih podjetnikov, temveč lobi. Skupina pritiska. Oni se zavzemajo za svoje interese. V skoraj desetih letih, odkar so se ustanovili, so ustvarili famo — s pomočjo medijev, ki jih v glavnem hvalijo in občudujejo —, da so zaradi »socialističnih« obremenitev plač ubogi reveži. Ne finančno, ampak v tem smislu, da je ekonomsko poslovno okolje v Sloveniji »neugodno«, ker da so stroški dela tako visoki. Pijavka država jim pobira denar, ki bi ga sama morala nameniti za socialno in zdravstveno varstvo zaposlenih v privatnem sektorju. Da bi podjetnikom več ostalo. Podjetniki šuntajo delojemalce, naj za svojo eventualno podplačanost ne dolžijo njih, delodajalcev, temveč nenasitno in razsipno državo.

Prav jim je, socialistom!

Podjetniki lobirajo spretno in glasno. Najbolj spretni in glasni so kao upokojeni Pečečnik kot predsednik SBC, pa bivši predsednik SBC Batagelj iz Postojnske jame, zadnje čase pa recimo tudi Brodnjak iz NLB. Menedžer leta — ki kot predsednik AmChama (mimogrede pripominjam) v prostem času zastopa interese ZDA — bi iz javnega sektorja odpustil deset, celo dvajset tisoč ljudi. Po mojem na podlagi domneve, da bi se odpuščeni z veseljem prezaposlili pri privatnikih, kjer bi jim začela teči med in mleko. Aja, ne. Po zaslugi taistih lobistov namreč tudi vemo, da je povprečje plač v javnem sektorju (baje) višje kot v zasebnem. Najbrž zato, ker se država ne more izgovarjati na državo. Prav jim je, socialistom!

Socialistično ali socialno?

Konflikt med »kapitalističnim« in »socialističnim« nikakor ni prepir za ekonomsko oslovo senco, ampak realno družbeno, nemara celo etično vprašanje. Ko Joc očita Urški, da država razmišlja »preveč socialistično«, s tem perfidno vzbuja vtis, da se država zavzema za restavracijo družbenega modela, kakršnega smo ga poznali cela desetletja v bivši državi.

A to je zavajajoče. To ne samo da ni res, ampak tudi beseda sploh ne teče o tem. Pečečnik v resnici govori, da bi država morala biti manj »socialna«. Da ne bi smela toliko skrbeti za državljane. Ker so preveč prisesani na njene dojke.

Pečečnik ni edini, ki ne loči med socializmom in socialo. To seveda ni isto. To je podobno, kot govorimo o »socialističnih« blokih, ker so iz tistega časa, čeprav gre samo za slabo ali grdo arhitekturo.

Podjetniške iluzije

Seveda pa tudi UKZ posplošuje. Ljudski glas uporablja besedi »kapitalizem« in »kapitalist« kot sinonima za podjetništvo in podjetnika. Kapitalizem po slovensko pa je točno to, čemur bi ti podjetniki sami rekli »ugodno« poslovno okolje. Torej nesocialno poslovno okolje.

A neglede na to pojmovno zmedo v zvezi s socialo in socializmom — da averzij do teh grdih, grdih kapitalistov niti ne omenjam —, sem vendarle prepričan, da se Pečečnik nima kaj pritoževati. Kot predsednik SBC se seveda mora zavzemati za manj uspešne kolege, vendar je nekaj treba vedeti: zaradi majhnosti slovenskega trga večini slovenskih podjetnikov — torej privatnikov, kot smo jim rekli že v dobrih, starih časih socializma — nikoli ne bo šlo tako dobro, da bi bili bodoči predsedniki SBC kdajkoli zadovoljni.

Podjetniki živijo v iluziji, da so vsi lahko in da tudi bodo vsi izvozno naravnani, vsi strašni inovatorji, da bodo vsi pridelovali nenansko dodano vrednost — kar je preprosto nemogoče —, zraven pa še nategovali državo za čim bolj neznatne stroške dela in druge obdavčitve. To dvoje se na njihovo žalost izključuje. Na srečo socialno ali socialistično mislečih pa seveda ne.