V Sloveniji imamo radi junake. Še raje pa družine junakov. Najbrž zato, ker jih nimamo prav veliko. Ali morda zaradi majhnosti, ki nas omejuje v razmisleku, da je neglede na to čisto mogoče imeti več talentov na enem mestu, kot se včasih dogaja v velikih državah. Družina Prevc je ena takšnih družin. Pravi genetski čudež.

Peter, Cene, Domen in Nika prihajajo iz ene družine. Štirje otroci, štiri poti, štiri kariere — in ena skupna zgodba. Zgodba, ki govori o delu, vztrajnosti in vzgoji, ki ni iskala bližnjic. O družinskem sistemu. In eni skupni lastnosti: pri Prevčevih niso nikoli iskali bližnjic.

Peter

Peter Prevc je bil prvi človek v zgodovini smučarskih skokov oz. poletov, ki je preletel mejo 250 metrov. Takrat, leta 2015 v Vikersundu, ni premagal samo četrtkilometrske razdalje, temveč tudi predstavo o tem, kaj je sploh mogoče.

Bil je svetovni rekorder, zmagovalec novoletne turneje, zmagovalec svetovnega pokala, zmagovalec na olimpijskih igrah 2022 v Pekingu v mešani ekipi. Ima še trinajst drugih medalj z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev in štiriindvajset zmag v svetovnem pokalu. Peter Prevc je simbol generacije, ki je Sloveniji dala občutek, da se lahko meri z najboljšimi.

Kot najstarejši brat je vzel nase največji pritisk javnosti in medijev. S svojim mirom in delovno etiko je postavil standard, ki so mu sorojenci sledili ne s strahom, temveč z zaupanjem. Zanje je bil neke vrste psihološki ščit.

In ko je prišel čas, je brez drame in brez podaljševanja mita odšel. Brez izsiljevanja slovesa. Brez potrebe, da bi ostal še eno sezono “zaradi statistike”. Preprosto je bilo dovolj. In tudi to je redkost — znati pravočasno oditi. S tem je za vedno ostal eden največjih slovenskih športnih herojev in vzornikov.

Cene

Kariero je zaključil tudi drugi brat Vincenc — Cene. Z vidika športne psihologije morda najzanimivejši lik. Njegova odločitev, da zaključi kariero, še preden je bil morda na vrhuncu moči — ker so ga zanimale druge stvari —, je bila močno psihološko sporočilo: uspeh ni obveznost, temveč izbira.

To je gotovo razbremenilo najmlajša dva, Domna in Niko, saj sta videla, da ju družina in javnost ne bosta zavrnili, če se odločita za drugačno pot. Kljub temu ima Cene eno uvrstitev na stopničke v svetovnem pokalu, eno zmago in pet uvrstitev na stopničke na ekipnih tekmah in srebrno olimpijsko medaljo v ekipni tekmi v Pekingu 2022. Njegov najdaljši skok je 246 metrov.

Športno pot je končal brez potrebe, da bi karkoli dokazoval. Kot da bi razumel nekaj, česar marsikdo v javnem življenju ne razume — da veličina ni v tem, kako dolgo ostaneš, ampak kako odideš.

Domen in Nika

Domen in Nika pa letita. Še vedno. Ne samo na skakalnicah in na stopničke. Letita v času, ki sicer ni naklonjen potrpežljivosti. V času, ko hočemo vse takoj. Uspeh brez procesa in rezultate brez cene. Domen in Nika pa kažeta ravno nasprotno: da vrh dosežeš z vztrajnostjo, potrpežljivostjo, pa tudi s padci. In da se dominantnost ne rodi iz hrupa, ampak iz zbranosti.

Kar je pri Prevcih morda najbolj presenetljivo, je to, česar ni. Ni škandalov. Ni pritoževanja nad krivico sveta. Ni velikih besed o sebi. Ni potrebe, da bi kdo razlagal, zakaj je poseben. V državi, kjer se tako pogosto pričkamo o tem, kdo si zasluži več slave, hvale in zaslug, kdo koga ovira ali spodbuja, otroci iz družine Prevc delujejo kot protiargument. Kot opomnik, da uspeh ni nujno posledica privilegijev, kupčkanja ali bližnjic — ampak okolja, ki zna postaviti meje, vrednote in delo pred ego.

Ne eden, temveč štirje

Morda je prav zato družina Prevc tako nenavadna in navdihujoča. Ker v takšnih pogojih očitno ne zraste en junak, ampak kar štirje. Uspeh v tej družini ni izjema, ampak posledica kulture. Ker nihče od njih ne skače zase, ampak vsak nosi tudi breme svojega imena in svojih predhodnikov — in nosi ga dostojno.

In še nekaj. Ko danes gledamo Domna in Niko, ne gledamo samo sedanjosti. Gledamo prihodnost. Pa ne samo prihodnost smučarskih skokov, ampak odnosa do dela, truda in potrpežljivosti. Od Prevcev bi se lahko marsičesa naučili. Da ni treba kričati, da te slišijo. Včasih je dovolj, da samo skočiš dlje od drugih.

Po svojih merilih

Domen je trenutno svetovni rekorder v smučarskih poletih s 254 metri in pol, doseženimi lani v Planici. Ima tudi tri zlate in dve srebrni medalji v ekipnih tekmah svetovnih prvenstev. Tako kot Peter je tudi on zmagovalec novoletne turneje. V svetovnem pokalu ima že osemnajst zmag. Njegovi skoki so neustrašni, a zbrani. Daje nam občutek, da ne skače zato, da bi bil všečen. Skače zato, ker zna. In ker je za to trdo delal. Tako kot ta vikend v Oberstdorfu, kjer je včeraj postal svetovni prvak v smučarskih poletih.

Pri ženskah je zgodba še bolj izjemna. Nika Prevc je svetovna rekorderka z 236 metri, doseženimi lani v Vikersundu. In ne samo to: letos je že drugič zapored zmagala na ženske različici novoletne turneje, tekmi dveh večerov in dveh prizorišč, na kateri ne šteje saqmo razdalja, temveč tudi psihična stabilnost. Zadnji dve leti je zmagovalka svetovnega pokala. Na svetovnih prvenstvih je osvojila dve zlati in srebrno medaljo. Nika ne skače kot “ženska verzija bratov”. Skače kot športnica, ki postavlja nova, čisto svoja merila. Pri dvajsetih.

Vzgoja, ne statistika

In tu pridemo do bistva. Kar pri Prevcih najbolj izstopa, ni statistika — četudi je impresivna. Kar izstopa, je vzgoja. Bolj kot na pokalih je pri njih poudarek na vrednotah. Starša nista vcepljala otrokom ideje, da bi dosegli slavo. Privzgajala sta jim idejo odgovornosti. Ne samo z besedami, temveč z zgledom. Delo je bilo samoumevno. Meje so obstajale. Bil je prostor tudi za neuspeh. Nihče ni bil center sveta — in prav zato so lahko vsi zrasli. Imeli so svobodo in imeli so odgovornost.

Slovenska družba ima s tem problem. Želimo si rezultate, a ne maramo procesa. Želimo si junakov, a ne maramo discipline. Želimo si enakost, a ne sprejemamo, da nekdo izstopa zaradi dela in truda, ne zaradi bližnjic ali privilegijev.

Družina Prevc nam v tem smislu nastavlja ogledalo. Ne kažejo nam samo, kako se skače. Kaže nam, kako se gradi uspeh. Počasi. Dolgoročno. Brez jamranja. Brez občutka, da ti nekaj pripada že zato, ker si tukaj. Brez žarometov in domačega Hollywooda. Medtem ko se pri nas pogosto prepiramo, kdo je komu kaj dolžan, družina Prevc tiho dokazuje, da je največ, kar lahko narediš za skupnost, to, da svoje delo opraviš dobro. In da pri tem ne iščeš izgovorov.

Oče Božidar in mama Julijana

Ključna akterja te psihološke podlage sta seveda oče Božidar in mama Julijana. Namesto da bi okrog otrok ustvarjala kult osebnosti, sta sledila načelu, da dosežki na skakalnici ne določajo njihove človeške vrednosti. Šola in delo sta ostajala na prvem mestu. Kljub svetovni slavi so otroci morali opravljati domača dela. To jim je pomagalo ohranjati stik z realnostjo.

Prevčevi tudi zato niso samo enodejanka ene sezone. So zgodba o kulturi. O družini. O okolju, ki zna reči “ne” in “počakaj”. In predvsem o tem, da uspeh ni naključje, temveč posledica. Četudi je bilo doma prepovedano skakati s kredence na kavč.

Ko gledamo skakati Domna in Niko, to ni samo šport. To je tudi priložnost, da bi kot družba ponovno začeli verjeti v potrpežljivost in v delo. In v to, da ni treba biti najglasnejši, da si najboljši (in če si najboljši). In to je najpomembnejši nauk, ki bi ga lahko iz zgodbe o družini Prevc kot družba potegnili vsi.