Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. februarja 2023, pod naslovom Peter Frankl: Medij živi od tistih, ki plačujejo vsebine, in ne od tistih, ki jih ne. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je razrezana, premontirana in editirana.

»Denar ni vse, pomaga pa.«

Kam torej leta 2000, ko sem se naveličal Sobotne? Edina možna karierna destinacija so se mi zdele Finance. Časnik je že takrat deloval propulzivno in originalno. Drugače. Morda še nekoliko nespretno, a obetavno. In ne boste verjeli, tudi vsebine so že objavljali na internetu!

Tako sem poklical Petra in mu zaupal svojo namero. Zdelo se mu je zanimivo. Po uvodnem tipanju je organiziral konkreten sestanek z Jurijem Giacomellijem, ki je bil takrat direktor Časnika Finance. (S ta mlajšim Žaklcem sva se spet srečala kakih deset, dvanajst let pozneje, ko je bil predsednik uprave Dela v obdobju urednikovanja Romane Dobnikar Šeruga. Takrat sem se za nekaj let vrnil na Delo kot honorarec, dokler me ni Babička — odgovorna urednica Mateja Babič, pod predsednico uprave Irmo La Douce Gubanec — skenslala kot zadnjega prekarca. The rest is history.)

»Gentlemen, do we …«

Dobili smo se v Austrotelu na Miklošičevi. Dogovorili smo se za honorar, s katerim smo bili obojestransko zadovoljni, izposloval pa sem si tudi enkraten znesek prestopnine. Mislim, da tisoč ali 1500 mark. Del deala pa je bil tudi, da z imenom in ksihtom nastopim na jumbo plakatu v prihajajoči oglaševalski akciji za Finance. Tako je nastal moj drugi najznamenitejši slogan: »Denar ni vse, pomaga pa.«

Kajneda? Bom pa ja vedel.

In ko smo se torej v tistem loungeu vse zmenili, je Peter izrekel nepomemben, a nepozaben stavek: »Gentlemen, do we have an agreement?« In smo si segli v roko.

Tako sem z novim letom 2001 prestopil na Finance in skromno pomagal pri redizajnu, prepaginaciji, prilogah in prehodu na dnevno izhajanje. Pa kolumne sem pisal, seveda. Najprej eno na teden, potem že kar dve. (Sam sem se ponudil, da bi dve. Ena ni nobena.)

Finančne novize

Finance so bile ustanovljene leta 1992. Idejni oče je bil Dušan Snoj, odgovorni urednik Gospodarskega vestnika — pozneje veleposlanik v Rusiji —, ki je bil izdajatelj. Pa ne pozabimo na Slobodana Sibinčiča, takratnega direktorja GV. Prvi odgovorni urednik Financ je bil poznejši sindikalist Iztok Jurančič, med prvimi vsebinci pa Vera Avšič, Vita Cajnko Javornik … — in Peter Frankl. Prvih nekaj let so izhajale dvakrat na teden, potem par let trikrat, od leta 2001 pa skratka dnevno. Takrat so že bile v polovičnem Bonnierjevem lastništvu. V začetku dva tisoč nultih so dokupili še preostanek.

Bonnier Group je švedsko družinsko podjetje, fokusirano na poslovne časopise. Ustanovljeno leta 1804. Pred 219 leti. Prešeren je bil takrat še v plenicah. Vodnikove Lublanske novize, prvi slovenski časopis, so tri leta prej (po treh letih) s 33 naročniki že nehale izhajati (dvakrat in enkrat na teden).

Da si ne bo kdo kaj mislil in naredil.

Fast forward: 24. januarja 2023 ob 10. uri in 22 minut so imele Finance reci in piši 15530 naročnikov. Od tega jih je bilo 3650 ali 23,5 odstotka naročenih na tiskano izdajo, 11875 ali 76,5 odstotka pa na digitalno. Da mi ne bi bilo treba prepisovati številk, sem smel fotografirati displej, ki v redakciji kaže real time stanje. Da vedno vedo, pri čem so.

Tuje lastništvo

Ko sem leta 2004 kot founding father takrat ustanavljajočega se dnevnika — ki je (12. maja 2005) prigural samo do nulte številke — dal intervju za Finance, sem rekel: »Bolje graška nadškofija [lastnica Styrie Medien] kot Forum 21«. Tak naslov je dal pravzaprav Uroš Urbas v tiskani izdaji. Na internetu pa je bil naslov Izpoved M. Crnkoviča: V Infondu so dobri za šravfe, v KD Group so pa mečkači.

Dandanes pa le rečem Franklu, da skrivnost uspeha Financ najbrž ni samo v tujem, strateškem lastništvu?

Predvsem pomaga, da si v velikem sistemu z veliko ljudmi, ki vsak po svoje nekaj delajo in raziskujejo in si izmenjavajo izkušnje. Že pred leti so dali skozi izobraževanje, kako narediti turn-to-digital, kot se temu lepo reče. Ogromno so investirali v učenje, pridobivanje znanja in spoznavanje tehnologije. To stane. Razvoj ni zastonj. Medtem ko so se drugi mediji ukvarjali z Golobičem, so Frankl in njegovi šli na Financial Times, ki je na tem področju najuspešnejši. Tam so se veliko naučili. Toliko ni noben slovenski medijski založnik investiral. In s ponosom tudi pove, da je eden od ključnih ljudi v Bonnierju za to področje šef njihovega digitalnega razvoja Jure Gostiša. (Preberite si imeniten intervju z njim v Outsiderju.)

Peter Frankl mi zaupa, da se je o tem pogovarjal s Stojanom Petričem, ko so se na Financah tega lotevali. Vprašal ga je, ali bi se mogoče šli skupaj učit na FT. Petričev odgovor pa je bil … — vzvišen »ne«.

No, Delo je poskušalo že pred Petričem. Leta 2011 in 2012 — v Giacomellijevih časih — smo pod Sonjo Merljak Zdovc kot digitalno šefico imeli tuja svetovalca Dietmarja Schantina in Saro Schantin Williams. Nekaj se je dogajalo, a je pozneje zamrlo.

Služabniki občinstva

Slovensko medijsko občinstvo ni navajeno plačevati za digitalne vsebine. Če bi bilo, bi bilo to za vse dobro. Toda slovenski medijski izdajatelji pa so bili vedno vzvišeni nad tem, da bi se kaj novega naučili. Niso se ukvarjali z razvojem. Pomembneje jim je bilo, da so se šli politični aktivizem.

Frankl ne govori toliko o lastnikih, ampak bolj o novinarjih. Ali kot pravi prej omenjeni Gostiša Gustlovina: naši novinarji imajo »romantični pogled« na svojo vlogo »braniteljev demokracije«.

Nekaj je na tem. Vendar, opozarja Frankl! Zgodovina slovenskega novinarstva je bila polna ljudi, ki so razumeli, kaj ljudje hočejo brati. Recimo: bili so Miran Sattler, Jure Apih, Bernarda Jeklin, Miši (Marjan) Bauer, Ante Mahkota … To so bili ljudje, ki so imeli stik z občinstvom. Imeli so gut feeling. V starih časih, seveda. Danes so že zdavnaj v pokoju ali celo pokojni. Če bi bil Ante Mahkota petintrideset let mlajši, bi bila v Sloveniji razvita navada plačevanja online naročnin.

Namesto njih danes tu ljudje, ki jim mediji kot taki niso prva stvar v življenju. Tako lastniki kot novinarji. No, novinarjem in urednikom je medij sicer mogoče res prva stvar, a ne v tem smislu, kaj ljudje hočejo, ampak to, kaj hočejo njihovi viri. Niso bili služabniki občinstva, ampak napredne misli. V narekovajih. Petrovih.

Hmm, morda res. Ampak ali ne zveni to malo neoliberalno ali celo iliberalno?

Kaj bi bilo neoliberalnega ali celo iliberalnega v tem, če sprašuješ bralce in kupce, kaj hočejo. Za njega je to normalna poslovna praksa. Tudi če prideš v gostilno, imaš možnost naročiti takšno ali drugačno hrano. Razen v socialistični menzi ali v kasarnah. Na Financah pa so ljudi spraševali, kaj hočejo. In jih še danes sprašujejo. Gre za to, kaj kupcem ponujaš. Če ponujaš vsebine, ki jim koristijo in so jim všeč, bodo kupovali tako print kot online. Tisk je seveda v upadu. To bi se zgodilo v vsakem primeru. A to ne pomeni, da online naročnin ne bi bilo. Pri nas pa so se bolj ukvarjali z Grimsom in Golobičem, namesto da bi se ukvarjali z banalno dejavnostjo spraševanja kupcev, kaj hočejo.

Nadaljevanje v petek ali soboto.