Rubrike
#Peter Frankl #intervju #portret #profil #obrazi
Peter Frankl (3.): Poklic medijskega menedžerja je v Sloveniji degradiran
Logo 10.02.2023 / 06.10

Plačljiva online ekskluziva kupce le komajda zanima. Jih ne zanima zato, ker jih pač ne zanima? Ali zato, ker nočejo plačati?

Kdo je današnji Ante Mahkota? Jure Apih? Bernarda Jeklin? Miran Sattler? Midva sva iz generacije, ki je te ljudi še poznala oz. jih poznava. Povej, kdo so to danes? Je to Stojan Petrič?
Fotografija: Marko Crnkovič

Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. februarja 2023, pod naslovom Peter Frankl: Medij živi od tistih, ki plačujejo vsebine, in ne od tistih, ki jih ne. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je razrezana, premontirana in editirana.

Krmarjenje in redundanca

Tako se novinarji pustijo krmariti. Tudi lastniki imajo agendo, ampak problem je predvsem v nedoraslosti. Poklic medijskega menedžerja je v Sloveniji degradiran. Kdo pa je v Sloveniji sploh medijski menedžer? Mogoče jih je pet. Lastniki pa so iz drugega vica. Recimo Bojan Petan rad s ponosom pove, da v življenju še ni prebral nobene knjige. Tudi gospod Odlazek po mojem ni ravno knjižni molj. Gospod Petrič je sicer napisal knjigo — s pomočjo ghostwriterke, pripomnim —, ne vemo pa, ali kaj bere.

Tako da se je v zadnjih petnajstih letih slovenska medijska krajina zelo balkanizirala, hrvatizirala. Hrvatizirala? Ja, Peter je veliko delal tudi na Hrvaškem in še dela. Tam je prišlo razpada sistema. Večina medijev služi drugim namenom. Mogoče vsaj Jutarnji in Večernji list še nista toliko v tem, ampak to ni to. Ogromno online vsebin je brezplačnih, zato so samo substitut za tiskane vsebine. Če pa pri online vsebinah ugotoviš, kaj ljudje hočejo, kaj jim nekaj pomeni, lahko celo nekaj prodaš.

Redundanca

S Franklom se v glavnem strinjam, vendar me nekaj matra. Online informacije so redundantne, to je že res. Podvajajo se, celo podeseterjajo. Osnovne informacije, ki večini zadoščajo, lahko dobiš kjerkoli in zastonj. Praviloma plačljiva ekskluziva — v okviru zaklenjenih, monetizirajočih medijev — pa ljudi le komajda zanima. Pa jih ne zanima zato, ker jih pač ne zanima? Ali zato, ker nočejo plačati?

Peter ne podcenjuje kupcev. Prepričan je, da bi bilo mogoče nekatere vsebine tiskanih medijev prodati tudi online, če bi obstajalo znanje. Celo Sobotno prilogo Dela — s takimi vsebinami kot jih ima, pa tudi z drugimi — bi bilo mogoče prodati online. Vendar za to ni dovolj znanja in volje in podpore lastnikov. Ne vejo, kako bi se tega lotili. Glede na velikostni razred investicije in glede na radikalnost sprememb v novinarskih kolektivih bi bila to revolucija.

Poglej, Marko: enkrat na teden napišem kolumno in dobim na mail podatke, kdo jo je odprl, kdo jo je prebral, kdo jo je prebral do konca, kdo je samo skrolal. Vidim, da je mojo zadnjo kolumno do konca prebralo 15 odstotkov naročniške baze. Vse, kar do konca prebere več kot 10 odstokov online naročnikov, je tako imenovana »bomba«. Tako poskušaš ugotoviti, kaj ljudje hočejo. Tekst ni neumen, ni klikfehtarski. Ta tekst ljudi zanima. Ljudi zanimajo teksti o davkih, pa davčni komentarji, pa nasveti, ki jim olajšajo življenje — v primeru Financ pač poslovno življenje —, deloma tudi politika. Novinarji dnevno dobivamo te informacije. To seveda ni edini KPI (»key performance indicator«). Rabiš tudi članke, ki so manj brani, ker so bolj nišni in specifični …

Dobro je imeti medij v ladlcu

Gre predvsem za stik s kupci. Da so Finance nišne, je samo del odgovora. Vsak medij ima svoje niše. Če na Delu, Dnevniku, Večeru ugotovijo, da je dobro brano to in to in to, potem bojo o tem pač več pisali. Ljudje ti sami povejo, kaj jih zanima, tudi če jih direktno ne vprašaš. Če se poistovetiš s kupci. In tega v Sloveniji ni, odkar je generacija, o kateri sva prej govorila, šla v pokoj. Kdo je današnji Ante Mahkota? Midva sva iz generacije, ki je te ljudi še poznala oz. jih poznava. Povej, kdo so to danes? Je to Stojan Petrič? 

Ne bi rekel.

Povezava z novinarsko tradicijo je bila pretrgana. Stare garde ni več. Osebnosti na področju založništva oz. izdajateljstva ni več. Vse se je profaniziralo, banaliziralo in politično aktiviziralo. Prevzelo politično vlogo. Skupaj s tem, da so mediji postali roba, ki jo je dobro imeti v ladlcu.

V portfelju?

Vsaj v ladlcu. Za vsak slučaj, Če bo šlo kaj narobe, bo pa začel medij o tem pisati. Če ne bo kaj v skladu z mojimi interesi, bom pa iz predala vzel pištolo — oziroma medij. Saj so povsod izzivi, da se razumeva. Ampak nekateri poskušajo imeti stik z ljudmi, drugi pa so preveč ošabni, da imeli stik s preprostimi ljudmi, ki plačujejo za medijske vsebine.

Čakaj malo! Preprosti ljudje, ki plačujejo medijske vsebine?! Preprosti so po mojem tisti, ki ne plačujejo. Tisti, ki jih, pa so verjetno komplicirani. Zahtevnejši? 

Marko, na koncu je vedno tako, da medij živi od tistih, ki plačujejo vsebine. Ne od tistih, ki jih ne. Tisti, ki plačujejo, so zdaj še tem bolj pomembni, saj se je oglaševanje iz medijev začelo umikati na druge platforme. Pri nas pa smo te ljudi zanemarjali.

Oglaševaci in lastniki

Ampak oglaševanje je razvrednoteno, ga provociram. Misliš print ali digital? Oboje. Pa ne samo v medijih. Oglaševanje se je cenovno, vsebinsko in strokovno pocenilo …

In demokratiziralo.

Tudi. Ampak koliko to publika še spremlja? In ali sploh še resno jemlje?

Ooglaševanje se je tudi pavperiziralo. Zato je bolj moteče. Ko je prevladoval tisk, je bilo oglaševanje del nečesa lepega. Z veseljem si pogledal dobro narejen oglas z lepo fotografijo ali ilustracijo in dobrim sloganom. Začenši s Studiom Marketing je to obstajalo že v socializmu. Oglaševanje je bila dobra, pametna in častivredna obrt, ki je včasih mejila celo na umetnost.

Potem pa so prišle platforme in vse to banalizirale. In v tej kakofoniji so ljudje ugotovili, da je to brez veze. Tako imamo zdaj medije z butastimi naslovi à la klikfehtarski Siol in 24ur, ki so kao klikani, čeprav tega nihče res ne prebere. In klike potem dajo v vrečo in jih nesejo na agencijo, ta pa poskrbi za oglase, ki se kar nekam pripopajo in ti pokvarijo user experience. In to gre ljudem na živce. Oglaševalci pa so itak na Facebooku, kjer je vse tako rekoč zastonj.

Ampak tudi lastniki imajo neko politično agendo, poskusim drugače. Mediji so poceni. Vsaj slovenski. Lahko bi si jih marsikdo privoščil. Premožnih, ki bi lahko kupili medij, je dovolj. Zakaj so medijski lastniki ravno ti, ki so?

Mediji kot investicija so zdaj res poceni. So pa bili dragi. Saj se še spomniva Bojana Petana, ki je nemškemu podjetju WAZ (Westdeutsche Allgemeine Zeitung) hotel prodati Dnevnik za ceno, ki se je bližala stotim milijonom evrov. Po dvajsetih letih bi morda iztržil petnajstino tega.

Ja, ampak kaj medijskega lastnika oz. bodočega lastnika sploh pripravi do tega, da začne razmišljati o investiciji?

Poglejva primer Dela. Po raznih peripetijah je Delo pristalo v rokah Kolektorja. Ključno vlogo je imel Stojan Petrič. Iz tega je naredil bajen posel. Célo Delo je kupil za sedem milijonov evrov. Za to je dobil tudi nepremičnine, nekaj nadstropij Črne vdove, tiskarno z zemljiščem … To je bil zanj stranski posel, ampak dober posel. Dokler je bilo Delo še profitabilno po zaslugi Slovenskih novic in tiskarne, si je kupnino najbrž že povrnil z dividendami. Krasna operacija. S poslovnega vidika kapo dol. Še posebej, če od te kupnine odšteješ vrednost nepremičnin in tiskarne.

Dobro, ampak kaj pa dolgoročno?Dolgoročno? Mogoče bo prodal. Model tiska se izpeva, ker je staromoden, preboj na digital pa jim ni uspel. In zdaj? Zdaj pa govorijo, da so pomembni za demokracijo. Država, pomagaj!

NAROČI SE
#Peter Frankl #intervju #portret #profil #obrazi
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke