Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. februarja 2023, pod naslovom Peter Frankl: Medij živi od tistih, ki plačujejo vsebine, in ne od tistih, ki jih ne. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je razrezana, premontirana in editirana.

Ko berem Franklove tedenske kolumne, vidim, da je spravljiv. Ali vsaj ne ekstremist. Ker verjame v moč kompromisa. Prepričan je, da se ljudje morajo med sabo dogovarjati. In pametni se znajo.

Že mogoče, pravi. In on zna kaj kritičnega povedati tako o Golobu kot o Janši, pa tudi kaj pohvalnega o Golobu ali Janši. To ni običaj pri slovenskih kolumnistih ali komentatorjih. Ko je nek politik enkrat good ali bad guy, ostane good ali bad guy.

Zadoščenje

Med našimi punditi vidi Frankl veliko radikalnosti. Malo nas je, se skromno hvali, ki hočemo biti … Ekvidistančni? Ne, normalni. Resnica je relativna. Ali lahko za Janšo rečemo, da je samo bad guy? Mogoče je pa kdaj tudi kaj dobrega naredil. Ker je vseeno prepričan, da gre človek v politiko zato, da nekaj dobrega naredi. 

Bilo je že veliko neposrečenih izletov. Zakaj je šel Golob v politiko? Ker hotel nekaj dati, dodati? Je to bila posledica njegovega vihravega karakterja? Se je hotel maščevati? Se dokazati? Ali pa Cerar. Zelo pameten človek, z zelo veliko znanja. Kaj mu je bilo treba politike? Je začutil klic, da naredi nekaj dobrega?

Bil je pri Cerarju na obisku, ko je bil zunanji minister oz. na izteku politične kariere, mi šepetaje zaupa Frankl. In ko sta končala, mu je dal knjigo. Zelo debelo knjigo z naslovom Dosežki vlade Mira Cerarja. [Zadevo najdem v Cobissu pod točnejšim naslovom Dosežki in učinki politik vlade dr. Mira Cerarja (mandat 2014-2018): Dane obljube smo izpolnili. Herausgeber: Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje, 2018. Obseg: 347 strani.] Bi tebi padlo na pamet — če bi bil (bivši) premier —, me vpraša Frankl, da si omisliš knjigo o dosežkih svoje vlade?

Ne, jaz bi kvečjemu imel spomenik.

Lahko bi ti ga postavili šele posthumno. Tudi Borut Pahor je urednikom pošiljal knjigo svojih govorov. Pa ga ima Frankl zelo rad in ga spoštuje in misli, da je bil dober predsednik. Ampak WTF! Zakaj se mu ob izteku mandata zdi potrebno izdati knjigo svojih govorov? In to tiskano!

Ker pričakuje zadoščenje?

To je infantilno. Intelektualno nedoraslo. Tudi častihlepno. Zadoščenje bi lahko imeli tudi brez tega. Naredili so nekaj dobrega. Imajo mirno vest. Za to si pa res ne rabijo natisniti knjige.

Inex Adria

S Petrom sva se pogovarjala v njegovi pisarni v tako imenovanem Delavskem domu — z izhodom na polkrožni balkon s pogledom na mravljiščno križišče in gradbišče. Na balkonu se kadi. Pisarna mi sicer ni všeč. Jaz bi ven vrgel memorialni borzni pult, na katerega si je dal montirati ploščico z napisom: »Del borznega trgovalnega pulta, ki je stal v borzni dvorani Ljubljanske borze od leta 1993 do leta 1998«. Pa saj ne rabi veliko prostora. (Peter namreč, ne pult.)

Najbolj zabavna v tej pisarni pa je galerija fotografij vseh dosedanjih slovenskih predsednikov in predsednikov vlad nad kavčem. Slike visijo nehierarhizirano. Ni niti kronološke logike, niti preferenčne, niti funkcijske.

Za konec pa še to: ali v Sloveniji določenih stvari nimamo zato, ker si jih res ne moremo privoščiti zaradi nevelikega BDP-ja in pomanjkanja ekonomije obsega — ali zato, ker pač tega ali onega ne delamo prav? Recimo nacionalnega letalskega prevoznika. Ga pogrešamo iz praktičnih razlogov ali zato, ker bi se radi z njim ponašali? Ker te stvari so tudi stvar ponosa, ne samo ekonomije? Tudi Frankl sam piše, da bi bil ponosen, če bi imeli nacionalnega letalskega prevoznika. A ker je zvest svojim ekonomističnim načelom, vseeno pravi, da ne vidi razloga, da bi za to skrbela država.

Bistveno vprašanje je, pravi, ali subvencioniranje koristi vsem. Možno je, da koristi. Ampak: če hočemo to ugotoviti, je treba narediti študijo. Kakšne so pozitivne eksternalije subvencioniranja letalskega prevoznika. In take študije še ni nihče naredil.

Ah, eksternalije. Z eksternalijami sem se zbližal po zaslugi Mićota Mrkaića, sokolumnista na Financah. Leta 2003 sva sprožila zabavno in podjebljujočo, a provokativno pametno polemiko o subvencijah za kulturne dejavnosti in eksternalijah. Začelo se je z mojim tekstom Zakaj sem na Pogoreliću jokal, on pa je nato napisal Subvencionirane solzice Marka Crnkoviča. Se je kar nekaj časa vleklo.

Mimogrede, Finance imajo tudi najboljši iskalnik ever. Narod naš dokaze hrani.

Zrelost

Vprašanje je pa tudi, ali je Slovenija zrela za to, da ima nacionalnega letalskega prevoznika.

Zrela? Kaj to pomeni?

Evo: [ekonomist dr.] Maks Tajnikar je nekoč rekel, da je mislil, da imamo Adrio Airways zato, da z njo letimo — ne pa zato, da z njo delamo dobiček. V principu je njegova misel pravilna.

Ni pa zelo ekonomska?

Lahko je tudi zelo ekonomska. Tajnikar namreč ugotavlja, da so lahko dobrobiti — torej pozitivne eksternalije — nekje drugje. Vendar! Če v neki nezreli demokraciji poveš to tako kot Tajnikar, potem to pomeni, da ne samo da hočeš od države keš, ampak da lahko potem s tem delaš kot svinja z mehom. Adrio je pokopalo ne umno, slabo gospodarjenje. In v tej situaciji rêči, da z nacionalnim letalskim prevoznikom letimo, ne pa delamo dobiček, je licenca, da lahko s tem delaš kot svinja z mehom. Tega Maks ni razumel.

Pa saj ni tega mislil!

Je pa tako zvenelo.

Skratka, Frankl ni proti, da bi imeli novo Slovenia Airways. Treba pa bi bilo dobro razmisliti. Tudi njegov znanec, »morda celo prijatelj« [ekonomist dr.] Jože P. Damijan je temu zelo naklonjen. Naj Jože naredi študijo o eksternalijah. Študijo bi znal narediti tako, da bo v prid ustanovitvi novega prevoznika. Če kdo, bi znal JPD. Dajmo to narediti. Vložimo nekaj denarja. In če ja, se zgledujmo po vzoru skandinavskih prevoznikov [SAS je švedsko-dansko-norveška letalska družba]. Slovenija bi lahko naredila letalsko družbo s Hrvaško. Croatia Airlines ima vedno izgubo, ki jo mora pokrivati država, Slovenija je pa brez prevoznika. Sedež bi lahko bil v Zagrebu, imenovala pa bi se Adria Airways. Namreč Adria kot regija.

Ha, zakaj pa ne Inex Adria?Magari. Ampak naredimo to pametno, s spoštovanjem, zanosno in poslovno umno. Ne pa da se bodo ljudje kar naprej menjavali in da vsak razmišljal samo to, kako bo pristavil svoj lonček.