To se lahko zgodi samo v Ljubljani. Programsko in terminsko naključje je hotelo, da sta bila ta petek na dveh koncih mesta — na Poljanah in v Šiški — eden za drugim na sporedu dva diametralno različna kulturna dogodka, ki pa bi ju lahko označili z istim kvalifikatorjem: Leva scena. (Lahko tudi z malo začetnico.)

Skratka: najprej sta v Cukrarni odigrala partijo intelektualnega pingponga Slavoj Žižek in Luka Mesec, potem pa je bilo treba oddrveti v Kino Šiška na koncert Recyclemana — prvotno znanega kot Ali En — ob tridesetletnici izida plate Leva scena, enega od najmogočnejših spomenikov slovenskega popa oz. funka in rapa.

Kulturna gentrifikacija

Ljubljanska šola psihoanalize je reden gost Indigo Festivala. Mladen Dolar je od lansiranja leta 2016 nastopal štirikrat, od tega trikrat v filozofskih dialogih, Slavoj Žižek pa štirikrat ([tudi z Petrom Sloterdijkom in Janisom Varufakisom).

Moram priznati, da se mi angažma vsaj teh dveh akterjev zdi najzanimivejši in najrazumljivejši del koncepta Indiga. Ta je tematsko in žanrsko zelo eklektičen, za neljubitelje določenih programskih (in generacijskih) poudarkov pa preveč insajderski, da ne rečem obskuren.

Ker pa je vse skupaj spretno zmiksano z različnimi avdiovizualnimi performansi in DJ seti, predvsem pa za slovenske kulturne pojme nadstandardno sproducirano — prvih pet let v Mestnem muzeju, letos pa že četrtič v Cukrarni —, je Indigo zanimiv tudi za outsidersko publiko. Gre za najboljšo večdnevno prireditev, ki jo mesto Ljubljana kot ustanovitelj oz. subvencionist ponuja.

Indigova publika so po večini običajni osumljenci, ki svojemu mestu radi očitajo gentrifikacijo. Ne zavedajo pa se ironije, da v impozantnem, nabito polnem holu Cukrarne tudi sami prispevajo h gentrifikaciji kulture. (Tako kot se bodo ta teden drenjali na Ljubljanskem Fashion Weeku v bližnjem Rogu.) Cele generacije — na čelu s srednjo —, ki so zrasle kot alterscena, so se pogospodile in etablirale svojo kulturo in lifestyle v infrastrukturnih projektih ljubljanskega župana.

Kdo je izvozni artikel

Slavoj Žižek ni brez veze naš najuspešnejši izvozni artikel. Jaz bi ga lahko poslušal vsak teden. Njegove intelektualne in moralne akrobacije so mi blizu, pa naj govori (ali piše) o Palestincih ali o Ukrajini, o neoliberalizmu ali o krščanstvu, v Frankfurtu ali v Cukrarni.

Toda ta pogovor oz. debato sem si predstavljal drugače. Da bo Luka moderiral pogovor s Slavojem — kar bi bila glede na njuno staro znanstvo in somišljeništvo dobra ideja.

Pa ni bilo tako. To ni bila debata, temveč izmeničen showcase iztočnic na določene teme, ki sta si jih govorca (glede na Žižkovo nezaustavljivo zgovornost še kar pravično) podajala.

Luka Mesec ni Slavoj Žižek. Ni naš najuspešnejši izvozni artikel. Luka je sicer govoril lepo, zbrano, pametno in pravoverno. Ampak lepo, zbrano, pametno in pravoverno govori tudi v Tarči in Odmevih. Kot se za politika spodobi. Ko bi le bili vsi taki.

V Cukrarni pa mi to ni bilo všeč. Pogovor z Žižkom je izpadel kot najboljši stiki z javnostjo (eno javnostjo), kar si jih je Levica lahko izmislila. To se mi je zdelo brez veze. Pa sem jih že volil in jih bom morda še kdaj. Pa čeprav faute de mieux ali iz usmiljenja.

Recycleman what the fuck

Prehod z cukrarniške leve scene na Levo sceno Alija Ena je v tem smislu izpadel kot selitev iz Gallusove dvorane v Gala halo. Priznam, da sem užival in da me je imelo, da bi migal z množico. (Tega sicer ne počnem, ker sem introvertiran in se ne izražam s telesom.) Sicer nisem gor rasel s to glasbo, pa vendar cenim zdajšnjega Recyclemana kot morda najduhovitejšega, najbolj imaginativnega, najbolj drznega in najbolj muzikaličnega slovenskega muzičarja po Marku Breclju. (“Muzikaličen muzičar” v slovenski pop glasbi ni tavtologija.) In dočakal sem celo meni najljubši komad Kwa (na ljudsko Žabe svatbo so imele: “rega-rega-rega-kvak/Recycleman what the fuck”).

Zakaj pa Ali En/Recycleman ni glavna zvezda slovenske pop scene, pa najbrž ne bi znala odgovoriti niti Žižek niti Mesec.