Verjetno si državljani vseh držav na svetu v teh časih zaželimo, da bi imeli moč, zaustaviti svet na svoji državni meji. Da bi sami odločali, kaj sme vstopiti vanjo in kaj ne. Da bi se sami odločali, po kakšni ceni bomo kupovali energijo, sami določali višino trošarin in dajatev in pravila igre — medtem ko zunaj naših meja divjajo borze, geopolitika in vojne.

To bi bilo lepo. Ampak svet ne deluje tako.

Nafto in derivate kupujemo na istih trgih kot vsi drugi. Za enake količine tekmujemo z drugimi kupci. Spremljamo iste mednarodne konflikte, motnje dobavnih poti, sankcije in cenovne premike. Slovenija ni otok. Še manj je naftna oaza.

Pa vendar radi verjamemo, da lahko svetovno ceno energije discipliniramo z domačo uredbo.

Prioritete

Država danes določa najvišje dovoljene cene goriv tedensko in jih ob kriznih razmerah dodatno blaži z davčnimi in regulatornimi posegi. Kot je razumeti pristojne, smo znižali vse, kar je uradno in brez soglasja EU mogoče znižati. Kljub temu je liter dizla v zadnjih tednih presegel dva evra. To je za marsikoga veliko. Razumljivo, da ljudi skrbi. Toda to ni slovenska posebnost. To je strošek sveta, v katerem živimo in kjer je dizel že marsikje presegel 2,50 evra.

In prav zato bi bilo morda dobro obrniti zorni kot razmišljanja.

Kaj je v resnici pomembneje? Da imamo uradno nizko ceno in ob tem pomanjkanje goriva? Ali da gorivo dejansko imamo in ga plačujemo po svetovnih cenah?

Dokler je vsega dovolj, je odgovor preprost. Seveda si želimo najnižjo možno ceno. Toda v trenutku, ko začne goriva primanjkovati, se lestvica prioritet zelo hitro spremeni.

Močni dobavitelji

Takrat se ne ustavi samo naš avtomobil. Ustavi se logistika. Zataknejo se dobavne verige. Težave imajo podjetja, kmetijstvo, javne službe, promet, gradbeništvo. V zraku niso več samo naši računi za gorivo, ampak tudi naša delovna mesta, proizvodnja in normalno delovanje države.

Zato je zanesljiva oskrba vrednota sama po sebi.

In zanjo potrebujemo dobavitelje, ki so dovolj močni, da v negotovih razmerah kupujejo zaloge, iščejo alternativne vire, financirajo dražje nakupe in prenesejo velika nihanja cen. Petrol denimo opozarja, da sam nima rafinerije ali lastnih nahajališč, ampak je kupec na mednarodnih trgih, zato je neposredno izpostavljen nabavnim pogojem, ki jih ne določa sam.

Šibek trgovec z administrativno omejeno maržo nam v kriznem trenutku ne pomaga veliko, če nima dovolj finančne moči za nakup goriva.

Vprašanje zaupanja in odgovornosti

Seveda pa se kupci po drugi strani povsem legitimno sprašujemo: kako bi se cene oblikovale, če bi država sprostila nadzor nad oblikovanjem višine marž? Če bi ponovno imeli liberaliziran trg.

To je vprašanje zaupanja in odgovornosti.

Moje pričakovanje je, da bi se trgovci v kriznem času kljub liberalizaciji trgovskih marž morali obnašati v kar največji meri samoregulativno. Ne zato, ker bi bili na nek način “dobrodelne ustanove”, ampak zato, ker dolgoročno živijo od zaupanja ljudi. Pretirano zviševanje marž v času, ko so gospodinjstva in podjetja že tako ali tako pod pritiskom visokih cen, bi bilo kratkovidno in poslovno škodljivo.

Toda marža je eno. Nekaj povsem drugega pa je nabavna cena.

Vsi bi točili poceni

Če se nabavna cena na mednarodnem trgu spremeni danes in če je gorivo na voljo, je treba gorivo kupiti danes. Ne čez teden dni, ko bo določena nova administrativna cena. Ladja, tovornjak, terminal in skladišče ne čakajo na našo novo uredbo. Zdaj je pravi trenutek.

Petrol prav to navaja kot problem trenutnega sistema. Da se maloprodajna cena ob velikih nihanjih ne prilagaja dovolj hitro dejanskim nabavnim pogojem. To je stališče, ki ga je treba vzeti resno. V tem je tudi jedro problema.

Ne gre za to, ali želimo drag ali poceni bencin. Vsi si ga želimo točiti poceni. Gre za to, ali želimo sistem, ki je sposoben dovolj hitro slediti realnosti trga in hkrati zagotavljati, da bo blago sploh na voljo.

Zato bi se morala spremeniti tudi javna razprava. Poleg standardnega vprašanja, koliko bodo trgovci zaslužili, bi si morali postaviti še drugega: ali bodo sposobni zagotoviti oskrbo tudi takrat, ko bo najtežje?

Poln tank

Od ene same gospodarske družbe — ki niti ni v večinski državni lasti, temveč ima več kot dvajset tisoč lastnikov — težko pričakujemo, da bo z omejeno maržo prevzemala vlogo blažilca življenjskih stroškov za celotno državo. Za izvajanje socialne politike ima država druga orodja: davke, transferje, ciljno pomoč, vzvode za ustvarjanje tršega konkurenčnega okolja in še kaj. Vlada je letos že posegla v dajatve, da bi ublažila rast cen goriv.

Energetski trgovci morajo biti predvsem dovolj močni, da opravijo svojo osnovno nalogo — da energija pride do uporabnikov. Da je gorivo na voljo. Ultimativni cilj nas uporabnikov je, da imamo poln tank.

V običajnih časih gledamo predvsem ceno na ceniku. V kriznih pa se lahko izkaže, da je najdražje prav tisto gorivo, ki ga po ugodni uradni ceni ni mogoče nikjer natočiti. In šele takrat praviloma razumemo, kaj je zares drago. Drago je tisto, česar primanjkuje.