Dragi Robert,

vem, da si s tem pismom ne bom naredil usluge ne pri levih ne pri desnih. Rad bi jo pa naredil tebi. Prosim te torej, da to pismo prebereš in eventualno upoštevaš kot dobrohotno pripombo.

Upam tudi, da razumeš, da mi predmet in narava te komunikacije velevata, da ti pišem javno — in ne kot privaten mesidž na tebi tako ljubem kriptiranem Signalu.

V tem dvodelnem pismu ti bom najprej razložil, kako vidim situacijo, v kateri si se znašel, potem pa se lotil napak, ki si jih delal. (Ne ravno vseh, no.) Prvi del bo torej razumevajoč, ker bo fokusiran na pristranskost razočaranih, ki so te izvolili ali ti kako drugače pomagali na oblast. V drugem delu pa se bom bolj zoprno — kot še predobro znam — posvetil temu, za kar si si res sam kriv.

Računam na tvojo samokritičnost.

(Mednaslovi so uredniški.)

“Dozvolite da se vam obratim”

Kolumno v epistolarnem žanru sem nazadnje napisal 25. novembra 2011 za Sobotno prilogo Dela. Naslovnik je bil Janez Janša. Temu primerno sem odprto pismo začel z naslednjim vljudnostnim gambitom: “Spoštovani g. Janša, dozvolite da se vam obratim.” (To cinično ponižno frazo je razumel samo moj tedanji urednik Ali Žerdin, vsi drugi pa so se delali, kot da so eskivirali služenje v armiji.)

Pismo je bilo objavljeno tik pred volitvami, na katerih je zaman zmagal Janković. Vlado je nazadnje sestavil prej favorizirani Janša. Vsaj za eno leto. Hotel sem mu na lep način dopovedati nekaj stvari, ki jih očitno ni razumel.

Disclaimer: Janša se mi je v tistih časih zdel še kolikor-toliko normalen. Naivno od mene, priznam. Danes mu ne bi pisal, ker sem nad njim obupal. Dvanajst let pozneje pišem tebi, ker nad tabo (še) nisem obupal. In ker tudi tebi hočem na lep način dopovedati nekaj stvari, ki jih očitno ne razumeš.

Nisem eden izmed tistih, ki bi si pulil lase od razočaranja, da sem 24. aprila 2022 volil Gibanje Svoboda. (Aja, ne, nisem. V bistvu sem volil Levico.) Anyway, tvoje premočne zmage sem bil vesel in sem je vesel še danes. Mi je pa žal, da izgubljaš podporo. Kot rečeno: za to si si deloma kriv sam, deloma pa ti podporo načrtno spodkopavajo drugi. Desnica itak, tvoji donedavni fani pa presenetljivo nič manj.

Endemično

Zlasti perverzna ali vsaj hudobna se mi zdi ta druga fronta. Ta folklora je endemična za levico. To mi je tuje in se mi zdi nefer. Ko prideš na politični proscenij, so nad tabo navušeni, a že čez leto se v svojem večnem nezadovoljstvu odvrnejo od tebe. To se mi zdi državljansko zelo bedno.

Res je, da tudi jaz nisem zadovoljen s tvojo vlado — vendar z olajševalno okoliščino (olajševalno zate), da nikoli nisem niti zadovoljen z nobeno niti navdušen nad nobeno. Razlika med mano in običajnimi vox populi nergači in kvazi analitiki pa je v tem, da jaz ne dobre ne slabe vlade ne jemljem osebno. Lahko mi je kaj všeč ali nevšeč, lahko se z nečim strinjam ali ne, lahko se mi kdo zdi kreten in sociopat ali pa prerok in zveličar.

A to ni moja stvar. Jaz samo opazujem in razmišljam, zanima in tangira me pa ne preveč direktno.

Stampedo javnega mnenja

Gonja proti tebi in tvoji vladi, ki se jo grejo tvoji deziluzionirani volilci pod taktirko tebi prej naklonjenih medijev, ni ravno orkestrirana (kot pravijo teoretiki stričevskih zarot). Je pa zagotovo posledica kolektivne, množične psihoze. V Sloveniji smo videli že kar nekaj brutalnih medijskih umorov. Nismo pa še videli tako bizarnega, dolgotrajnega, vztrajnega, sistematičnega, strateškega, glajhšaltanega, usmerjeno topotajočega stampeda, kot se zdaj vali proti tebi. Stampeda tistih, ki so te spravili na oblast.

No, takšno gonjo je doživljal in še vedno kdaj doživlja Janša. Seveda pa mu tega ne delajo njegovi (bivši) privrženci, podporniki, volilci. (Pa pustiva ob strani, da imajo levi liberalni naprednjaki ponavadi več tehtnih razlogov, da Janše ne marajo. Tebe pa ne marajo iz objestnega razočaranja in spokorniške maščevalnosti za kao zapravljen glas na volitvah.)

Do raziskav javnega mnenja sem bil skeptičen že od nekdaj, zdaj pa sem jim dokončno nehal verjeti. Padanje podpore tvoji vladi ni nerealno in izmišljeno, je pa v resnici manipulacijska metoda za pospeševanje padanja podpore. V medijih in na družbenih omrežjih te sesuvajo zato, da bi podpora padala. Naslednja raziskava s še nižjo podporo to potem nesporno dokaže — dokaže pa tudi prav sesuvačev —, obenem pa padanje še pospeši. Neglede na to, koliko ljudje dejansko še verjamejo sesuvanju. To dvoje se dopolnjuje in se prehiteva. To je ta spirala. Človek je proti Golobu, tudi če sploh ni.

Modra misel

Last but not least: večina tvojih kritikov se ne zaveda — ti pa ja, verjetno —, da nimaš alternative. Pozabili so namreč, da so te ponesli na Gregorčičevo na krilih tvojega in svojega antijanšizma. Zdaj pa so tako vročekrvno proti tebi, da so totalno pozabili, zakaj so te hoteli, in bi se za to morda celo bili pripravljeni sprijazniti z zmagoslavno vrnitvijo tistega, ki ga prej niso prebavljali. Potem bi se pa tolažili s to modro mislijo, da ste politiki vsi isti.

Skratka: kaj si delal narobe in česa nisi štekal?