Zadnjič sem te gledal v ogledalu in zdel si se mi … Ne vem, najprej mi pade na pamet beseda utrujen, ampak v resnici ni prava. Naveličan? Ja, ta je boljša, a ne v splošnem pomenu, ne naveličan vsega. Iz zrcala je vame zrlo bitje, ki ima počasi dovolj dnevne politike, njene brutalnosti, agresije in primitivnosti.

Človek, ki se trudi biti na tekočem, ki svojo lastno in našo skupno politično stvarnost opazuje in nanjo tudi reagira, a so ga meseci in meseci ponavljanja enega in istega prignali do roba politične apatije. Vem, dopisovala sva si v času izolacije. Odločil sem se, da to pravilo prekršim, rad bi ti namreč pomagal vzdržati še ta mesec. Ker je treba in ker je vredno.

“Ustavimo to norijo!”

Naj te najprej spravim v malo boljšo voljo s kratko anekdoto iz naših politikantskih Butal. Epidemija je pošteno v senci vojne, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je končana. STA je tako pred nekaj dnevi v skladu z vsakodnevno prakso objavila aktualne številke. Naslov prispevka se je glasil takole: “V četrtek potrdili 2979 okužb z novim koronavirusom.”

Na to novico se je na čivkališču odzval najin najljubši sekretar za državno varnost: “Po dobrih dveh letih koronavirusa je ta za nekatere medije še vedno nov …” je zapisal — in s tropičjem na koncu povedi jasno nakazal, da komentar ni potreben.

Glede slednjega se z njim na nek način strinjam. Komentar včasih res ni potreben, mi je pa kljub temu takoj padel na pamet. Bil je skrajno jedrnat in preprost: “Butl.” Beseda se je hipoma utrnila v moji zavesti kot edina možna reakcija na njegov zapis.

K sreči sem na Twitterju zgolj pasivni opazovalec, zato je beseda ostala neizrečena oziroma nezapisana. Še dobro. Sekretarjeva opazka je bila deležna precej bolj zanimivih odzivov. Najbolj se mi je dopadel tale, ki ga je priobčila Neža Prah Seničar: “Pa naselje na Dolenjskem tudi, čeprav so mu bile že 7. aprila 1365 podeljene mestne pravice! Ustavimo to norijo! Preimenujmo Novo mesto.”

Njen odgovor je fenomenalen. Najprej zato, ker je duhovit in inteligenten. Drugi razlog, zaradi katerega je njen odziv neprimerno boljši od mojega, pa je bolj bistven. Usmerjen je na izjavo. Moj s prstom kaže na človeka.

Skoraj banalno

Prav je, da smo kritični do dejanj in besed, še posebej ko gre za besede in dejanja nosilcev oblasti. Povsem neprimerno pa je, da se v obračunavanju spuščamo na osebno raven. Ob zapisu nečesa tako osnovnega se počutim skoraj banalno. Upravičeno, to je vendar načelo, ki ga dopovedujeva otrokom.

No, našim oblastnikom so njihovi starši očitno govorili druge stvari. Ampak pazi, teren je očitno spolzek. Glej, kako hitro me je zaneslo v to isto početje. Pustiva torej starše pri miru. Razlog, zaradi katerega naša oblast tako rada in vneto operira po principu ad personam, je v resnici nepomemben. Je pač dejstvo, na katero smo se v zadnjih dveh letih že navadili. Pa se ne smemo, nikakor se ne smemo. Ravno ta navajenost povzroča politično naveličanost, v katero pomalem očitno zapadaš tudi ti.

Morda te lahko prebudi tale primer. Šef najinega najljubšega državnega sekretarja ne prenaša iniciative Glas ljudstva. Da bi razkril njeno pokvarjenost, je pred dnevi objavil tole: “Mukijev Glas ljudstva slovenske davkoplačevalce stal preko 70 milijonov EVROV!”
​{embed_info_box}196528{/embed_info_box}

Muki. Ali pač?

Kaj je vsebinsko narobe s tem zapisom? Od zatajevanja konteksta — “zapravljeni” milijoni se nanašajo na 57 organizacij in obdobje dvajsetih let — do posploševanja in zlonamerne selektivnosti, kar je v danem kontekstu evfemizem za laž. O vsem tem bi lahko pisal na dolgo in široko. A to so storili že drugi.

V kontekstu najinega dopisovanja je dovolj, če izpostavim formalno plat: premier svoje “kritike” ne zastavi kot argument, temveč kot neposreden napad na osebo. Svoj prezir do človeka pa še dodatno podkrepi z uporabo nadimka namesto imena. “Tisti nekdo, tisti neki muki …” Da gre za psevdonim, ki ga Filip Dobranić dejansko uporablja, je povsem nepomembno. Premier z njim ni pasel ovc in uporablja ga v skrajno zaničevalni maniri. Ja, tako se obnašajo državniki, veliki politiki, ljudje, ki delajo zgodovino. Tudi Angela Merkel se je rada posluževala tovrstnih manevrov. Ali pač?

V resnici je stvar zelo preprosta: obračunavanje ad personam je osnovni znak revanšizma. In ko sva ravno pri revanšizmu, naj svoje pismo zaključim z zgodbo, ki zadnje dni končno odmeva po medijih. Ta dejansko ne potrebuje komentarja, ta prav zares govori sama zase.

Lutra

Poznaš Lutro? Gre za okoljevarstveno nevladno organizacijo s statusom delovanja v javnem interesu. Njene projekte, ki so v glavnem vezani na varovanje voda in vider, je v preteklosti nagradila tudi Evropska komisija. Leta 2020 se je Lutra prijavila ne njen razpis. Takoj zatem je ministrstvo za okolje in prostor objavilo poziv, s katerim se je zavezalo, da bo vse projekte, ki jih bo izbrala Komisija, sofinanciralo. Brez izjeme in po principu avtomatizma.

Lutra je na evropskem razpisu uspela. Ministrstvo jo je februarja 2021 obvestilo, da so sredstva zagotovljena in pogodba pripravljena. Ko je bila ta usklajena, bi jo moral samo še podpisati minister. K temu se je ministrstvo zavezalo samo. To naj bi storil v roku enega meseca.

Pogodba čaka na ministrov podpis že več kot eno leto. Zakaj? Lutra je ena tistih organizacij, ki so ministru za okolje in prostor, takrat še zaposlenemu v družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi (HESS), s tožbo na upravnem sodišču preprečile gradnjo hidroelektrarne Mokrice.

Toliko o tem. Razumem tvojo naveličanost, ampak čas je, da se zbrcaš v rit in zbereš energijo. Do volitev je še en mesec. In ne, niso vsi isti, niti približno. Nekateri so precej bolj isti kot drugi. Drži se.

Boštjan
​{opomba}196529{/opomba}