“Okej, itak ne razumem puhovk. Preprosto ne razumem. Potem pa vidim ljudi, oblečene v to neko spomladansko, tanjšo različico. Zakaj?! Zima nas včasih res sili, da žrtvujemo estetiko na račun praktičnosti. Pomlad tega pač ne počne.”

Ta tvoj zapis me je pa spravil v dobro voljo. Ne sam po sebi, ampak tisto, kar se je dogajalo okoli njega. Še en dokaz, da so družbena omrežja včasih še kako zanimiv študijski primer za raziskovanje človeške narave.

Tvoj kapriciozni mini traktat proti spomladanski različici puhastih oblačil je sprožil množico komentarjev, ki se berejo kot zgodba. Tvoj modni j’accuse! — evo, tudi jaz znam blefirat po francosko — je nehote in nenačrtovano spisal krajšo razpravo, ki se je na prvi pogled res vrtela okrog oblačil, v resnici pa je razgalila ... — kako naj temu rečem? Naš miselni prehlad. Virozo, ki je napadla našo pozornost, osredotočenost in zmožnost argumentacije. Našo miselno lenobo epidemičnih razsežnosti. Da ne bo pomote, tudi midva mnogokrat bolehava za to isto prehlajenostjo uma. Moja analiza zadeve puhovka zato noče biti pokroviteljska, niti približno.

O kateri bolezni govorim? In kakšni so njeni simptomi?

1. Nepomembnosti

Najhitreje in najraje se spotaknemo ob nepomembnosti. Ključna vprašanja, vizije, resni premisleki — vse to od nas terja veliko. Bolj ali manj zabavna neumnost nas zato precej hitreje aktivira in spravi v pogon.

Pojav je do določene mere razumljiv, predvsem pa ni nov. V vzporednem svetu družbenih omrežij se samo še bolj izrazi. Hkrati pa taisti svet oz. sistem s svojimi algoritmi našo miselno lenobo spodbuja. Ker svoj profit črpa iz kvantitete našega angažmaja, ne pa kvalitete. Dober, torej profitabilen uporabnik je tisti, ki se v eni uri spotakne ob deset puhovk, ne pa tisti, ki uro svojega spletnega življenja porabi za branje nekega resnega in poglobljenega teksta.

2. De gustibus …

Blazno hitro se počutimo prizadete in užaljene. No, morda je užaljenost prehud izraz. A dejstvo je, da naše čustvene reakcije niso vedno v sorazmerju s stvarjo, s katero smo soočeni. Nekdo nekaj zalaja o svojih modnih averzijah in že se čutimo poklicane, da ga opozorimo na starodavno modrost o relativnosti in svobodi okusov. “De gustibus non est disputandum.”

Ja, vem. Ampak ljudje božji, za puhovke gre! Je ta banalnost res vredna privzdignjene obrvi in komentarja v obliki latinskega citata?

3. Mirne duše površni

Tistega, kar komentiramo, v glavnem niti ne preberemo, vsaj ne natančno. Logično, saj gre za neumnost — in pri neumnostih smo pač lahko mirne duše površni. A površnost hitro postane princip in navada. In če smo površni pri puhovkah, zakaj ne bi bili površni pri ustvarjanju in zagovarjanju drugih mnenj?

4. Umetnost argumentacije

Presenetljivo slabi smo v umetnosti argumentacije. Malo zato, ker smo — kot že rečeno — površni. Po drugi strani pa se zdi, da smo preprosto pozabili, kaj argument sploh je. Debata pod tvojim butastim traktatom o spomladanskih puhovkah je čudovit primer tega aspekta naše miselne lenobe: “Loh jo sam opereš, loh jo noro zmečkaš v ruzak, loh jo z viledo pobrišeš. Evo par plusov.” Tako se glasi eden izmed komentarjev. In v to smer gre tudi večina drugih.

Kakšen je ta argument? O čem govori? Poudarek je jasen: puhovka je neizmerno praktična stvar in s tem se seveda moramo strinjati. A ta nesporna kvaliteta puhastega oblačila v tvojem zapisu ni postavljena pod vprašaj. Svoj snobovski nos vihaš nad estetsko razsežnostjo. Tja bi torej moral biti uperjen tudi argument.

A nihče od tistih, ki so si vzeli čas za komentar tvoje kaprice, ni s prstom pokazal tja. Nihče ni vzel v bran lepote spomladanskih puhovk. Vem, snob v tebi pravi, da bi bilo tako početje nesmiselno, da estetski argument v tej zgodbi preprosto ne obstaja. A zdi se mi, da je problem drugje.
​{embed_info_box}199506{/embed_info_box}

Zakaj?

Zakaj ti pišem o tem? Zakaj ta minianaliza tvojega povsem nepomembnega zapisa?
​Jutri je volilni molk. In pojutrišnjem so volitve. Cel mesec smo gledali soočenja, brali programe in poslušali stališča kandidatk in kandidatov za devetdeset stolov v našem hramu demokracije.

O čem so se pogovarjali? Kako so se pogovarjali? So govorili o vizijah in kompleksnih vprašanjih ali so se spotikali ob nepomembnosti? So znali oziroma hoteli celovito ubesediti svoja načela? So bile njihove misli natančne in verodostojne ali površne in posplošujoče? Kako dobro, če sploh, so argumentirali svoja stališča? Je bil predvolilni čas spektakel modrosti bodočih oblastnikov ali predstava naše skupne miselne lenobe?

Retorične figure

Dobro me poznaš in veš, da vsa ta vprašanja zastavljam kot retorične figure. Namesto odgovora dva pomisleka. Koliko smo se pogovarjali o kulturi in umetnosti? Nič, praktično nič. In čému smo posvetili daleč največ časa? Gospodarstvu kot vseobsegajočemu in edinemu pogoju kvalitete naših življenj.

Pogovarjali smo se o puhovkah. Pa ni z njimi nič narobe. Res so neizmerno praktične in potrebujemo jih. Niso pa edina stvar, ki je vredna naše pozornosti.

Pred vrati je volilni molk, v nedeljo so volitve. Obkroži tiste, za katere se ti zdi, da jim misel seže dlje kot do puhovk. Potem pa me pusti pri miru. Dovolj te imam. Srečno.

Boštjan
​{opomba}199505{/opomba}