Jumbo plakati, s katerimi je po pisanju N1 znan in bojda uspešen poslovnež dal na željo in na stroške svojega pokojnega prijatelja polepiti Slovenijo, so bili namenjeni spodbujanju državljanske in domoljubne zavesti mimoidočih. Smisel domnevno opogumljajočih citatov oz. sloganov pa se je na žalost ali na srečo porazgubil v kontekstu in kakofoniji mestnega vrveža in vsesplošne ignorance ciljne publike do oglaševanja na prostem.
Komunikacijska akcija pa je usekala mimo tudi zato, ker je bila že v izhodišču očitno zamišljena kot nekaj misterioznega, da ne rečem anonimno subverzivnega. Kao subverzivnega.
Sam sem vsaj enega od teh plakatov videl — čeprav se ne spomnim, katerega, niti nisem opazil naročnika, podpisanega kot “ACOQ10 [GmbH]” — in se začudil nad sporočilom. Vendar sem za naslednjim vogalom že pozabil na vse skupaj. Kot se pač spodobi neshranjevati 99 odstotkov reklamiranih izdelkov, storitev in abstraktnih pojmov, ki nam prekrižajo pot.
Vsi vemo, da …
Iz neprostovoljnega (samo)razkritja dotičnega Aleša Štrancarja je mogoče tudi ugotoviti, da je to že druga serija tovrstnih plakatov. Že lani spomladi so nam namreč dala misliti naslednja sporočila: “Všeč mi je, da lahko grem zvečer sama po mestu.” — “Ponosni smo na našo Slovenijo, naj ostane lepa in varna za vse.” — “Kaj si želim v letu 2024, izločevanje ali sodelovanje?” — “Všeč mi je, da zakoni veljajo za vse enako: za politike, bogate, revne, domačine in tujce.”
Resno? Kaj so to za ene SDS-ovske neumnosti in dvoumnosti? Tako kot “[VSI VEMO, DA] V SPARU PRIŠPARAŠ”? Ali tako kot državljanska modrost in zavest “PO HOFER CENI”? Tipično, da tega ni nihče opazil.
V drugi rundi pa figurirata samo dva slogana: “Pod streho našo tuji ród/naj gost nam bo, a ne gospód. | Simon Gregorčič” in “Všeč mi je, ko vlada dela za državljane.”
Kaj res? Meni tudi.
Ognjíšče, delalíšče, braníšče
In če smo že pri tem, Simon Gregorčič ni bil pesnik v pravem pomenu besede, ampak rimajoč narodni buditelj. (Aja, saj je bil duhovnik. Zakaj pa ne.) Preberite recimo nekaj drugih verzov iz te iste pesmi na plakatu (Naš národni dom): “Dom skupno bo ognjíšče nam/in skupno delalíšče,/on skupen bo nam božji hram/in skupno bo braníšče!”
No, ne bom se zdaj hvalil s svojo komparativistično izobrazbo. Ampak ali ni neverjetno, da se narodno buditeljska, tako rekoč čitalniška pesem — in to na skromnem literarnem nivoju enega Koseskega! — 140 let pozneje pojavi na jumbo plakatu kot aktualen poduk današnjim rojakom?! Pa kaj ste vi čisto nori ali kaj?!
Pa še to. Glede na medijske ambicije tovariša Štrancarja bi bilo smiselno pričakovati, da se bo eno od plakatnih sporočil glasilo: “Novinarstvo se feminizira.” Pa ni bilo nič iz tega.