No, zlata medalja je tu. In to kar dve. V petek si jo je priboril Timi Zajc v tekmovanju posameznikov, potem pa še Lovro Kos, Žiga Jelar, Timi Zajc in Anže Lanišek na ekipni tekmi. In to je na koncu najpomembnejše. Organizirati svetovno prvenstvo in ostati brez zlate medalje bi bilo za nas — ki se imamo za eno od pionirskih držav nordijskega smučanja — skrajno sramotno.

Tudi govorice o slabi udeležbi v Planici se bodo zaradi tega verjetno polegle. Prvenstvo je rešeno.

Grenek priokus

A tudi to ne bo izbrisalo grenkega priokusa, da smo na tem svetovnem dogodku vendarle veliko zamudili. Ne samo v športnem smislu, kjer smo bili večkrat blizu medaljam. A šport je šport. Predvsem je šel popolnoma po gobe posel. Jamrajo podjetniki vseh vrst: gostinci, prodajalci ulične hrane in pijače, trgovci. Širil se bo glas o Slovencih, ki da smo slabi podjetniki, slabi strategi, nespametni grabežljivci, ki smo želeli v štirinajstih dneh zaslužiti bajno bogastvo. In s tem odgnali obiskovalce.

O slabi udeležbi se je veliko govorilo in pisalo tudi v tujih medijih. Slike praznih tribun in lepo urejenih, a praznih šotorov so kar klicale po tem, da so se novinarji ob športu ukvarjali tudi s poslovnimi odločitvami gostiteljev. Tudi v Nemčiji, ki je z rezultati svojih tekmovalcev v Planici lahko zelo zadovoljna. Tako zadovoljna, da imajo Planico kar nekako za svojo.

Športne in gostinske teme

A naj vendar začnem doma, čeprav domače analize v teh dneh lezejo iz vsakega medija.

Slabo udeležbo pripisujejo visokim cenam, ki da so za slovensko kupno moč nesprejemljive. Pa temu, da nismo navajeni gledati večernih tekem. In seveda temu, da res nekaj damo samo na tradicionalno tekmo na velikanki, s katero se vsako leto zaključijo tekmovanja v smučarskih skokih v svetovnem pokalu. Vse drugo v skakalnem športu — kaj šele tek na smučeh — pa da nas ne zanima kaj dosti.

Poleg tega je prestop odlične Lampičeve od tekačic med biatlonke povzročil, da imamo zdaj nekonkurenčno tekaško ekipo, ki ni pritegnila domače publike. Udarec je žal dvojen, saj je naš ženski biatlon še vedno precej neviden, pri tem pa največje vznemirjenje odpira vprašanje, ali bo Lampičeva nastopila ali ne.

Ključno za motiviranje

Nobena od analiz svetovnega prvenstva v Planici pa se ni dotaknila komunikacije. Komunikacije, ki je za motiviranje ljudi ključna. Zato naj najprej spomnim, kaj vse smo poslušali, brali in gledali v času pred pričetkom prvenstva, ko so se ljudje odločali ali bodo kupili karte ali ne. Razlogi za slabo obisk bodo kaj hitro jasni. 

Vodja logistike v Planici je na novinarski konferenci 2. februarja med drugim rekel: “Pri prihodu v Planico apeliramo na vse obiskovalce, da se poslužujejo trajnostne mobilnosti, bodisi mobilnega prevoza, javnega prevoza ali pa vsaj deljenja avtomobilov, da res ne omejujemo tega relativno omejenega prostora z nepotrebno pločevino.”

In še: “Mi smo že vstopno točko prestavili nekoliko nižje, v Rateče oz. na območje Ledine in od tam naprej prometa, razen zelo v omejenem številu, ne bo. Za obiskovalce to pomeni, da bodo organizirano prišli iz Kranjske Gore ali od kje drugje, izstopali pa bodo na Ledinah. Od tam naprej je približno kilometer in pol pešpoti do tekmovalnih aren.”

Zaprto, zaprto, zaprto

Spletni portali pa so pisali:

• “Obiskovalcem svetujemo uporabo kombinacije vlaka do Jesenic in potem z avtobusom naprej do Rateč. Iz Ljubljane in Nove Gorice bodo vozili tudi izredni vlaki.”
• “Camper Stop Planica bo za obiskovalce zaprt vse od 13. 2. do 6. 3., saj bo v tem času onemogočen dostop v vozili do Planice.”
• “Parkiranje v Kranjski Gori bo možno še do pričetka svetovnega prvenstva, v času prvenstva pa bo dovoljeno parkiranje in prenočevanje samo še v kampu Špik. Od kampa Špik do Kranjske Gore večkrat dnevno vozi brezplačen avtobus (lokacija avtobusna postaja Zgornje Rute).”
• “Planica zaprta za dostop z osebnim avtomobilom.”
• “Od ponedeljka, 13. 2., bo Planica zaprta za dostop z osebnim vozilom. V času FIS svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju bodo …”

Kaj pa prijazne besede?

Zaprto, zaprto, zaprto. Niti enkrat nismo slišali prijaznih besed “dobrodošli v Planici”. Niti enkrat ni bilo izrečeno prijazno sporočilo v stilu: »Četudi smo promet v Planici omejili, smo za vas uredili … za vas odprli … smo omogočili, da boste …”

Ali: “Pridite, brez vas ni Planice! Planica vas potrebuje, športniki vas potrebujejo. Vsi, ki smo ustvarjali svetovno prvenstvo, vas potrebujemo.”

Sporočila so v resnici sejala strah in namigovala, naj raje ne hodimo v Planico, ker da bo tam tako ali tako gneča in kaos. In če ob tem Slovenci slišimo še opozorilo, da s svojim avtom ne moremo do cilja, je to tako, kot bi nam pihnili smrtonosno puščico naravnost v srce. Ne, to pa ne!

Krivi so drugi …

Tujci teh naših značajskih lastnosti ne poznajo. Slabo udeležbo so bolj ali manj in po zgledu naših medijev pripisali visokim cenam. Pa ne samo cenam hrane in piva, temveč tudi nastanitev, ki so jih pregnale k sosedom v Avstrijo in Italijo. Celo bogate športne ekipe so si raje izbrale oddaljene lokacije. Gost, ki že dolga leta hodi v Planico, je povedal, da je v hotelu, kjer je vsako leto nastanjen, cena dvakrat višja kot običajno.

Zanimivo je bilo poslušati generalnega sekretarja organizacijskega odbora za nemško televizijo. Vzroke za vse to je ob tem iskal še v kovidu, gospodarskem stanju Evrope, ukrajinski vojni … 

Za slabo udeležbo so torej krivi vsi drugi. Samo vase ne znamo pogledati. Nismo sposobni analize lastnega dela in odločanja. Zatiskamo si oči in se nismo pripravljeni soočiti z lastnimi napakami. 

Dobro bi bilo, da bi se iz tega nekaj naučili. Zato naj ponovim znano misel: komunikacija je najbolj univerzalen način vodenja ljudi.