Jadikovanje nad cenami vstopnic in gostinske ponudbe v Planici je bedno, ni pa nerazumljivo. Kot da si cela Slovenija pripoveduje neslan vic o škrtih Gorenjcih, preoblečenih v updatano poslovno grabežljivost.

Ko nergači začnejo nergati, jih ni mogoče ustaviti. To so tisti (napol) anonimni sociopatetični influencerji, skriti v zavetju ponarodele pameti.

S fotografije cenika, ki zdaj kroži po slovenskih medijih, je razvidno, da tamkajšnje cene jedače in pijače niso abnormalne. Je dražje kot v Šmartnem ob Paki, ni pa dražje kot v Ljubljani.

A ko se zgražanje začne kotaliti, se vsi čutijo dolžne šimfati. Ker sta skromnost in varčnost v modi. Socializem pa tudi. Občutek, da bi bilo pravično, če bi si vsi vse privoščili, ne da bi se jim to poznalo na budžetu.

Ampak ponudba na šankih je samo del te zgodbe. Glavni del pa so cene vstopnic.

Bolj malo publike

Da je na svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah bolj malo publike, je samo deloma povezano z relativno visokimi cenami vstopnic — relativno v tem smislu, seveda, da so cene nepričakovano visoke oz. takšne, kakršnih ljubitelji športnih prireditev niso vajeni.

Slab obisk ni samo posledica padanja kupne moči prebivalstva, kot pravi velevažni in nadpametni ljudski glas, ampak cele vrste faktorjev. Tudi teh, na katere se sklicujejo organizatorji (in zaradi katerih so zdaj še bolj tarča kritik in posmeha).

Ampak naj se osredotočim na razloge, zakaj tekmovanj ne spremlja na licu mesta več Slovencev.

Obet navala

Obetati si na svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah podobno dober obisk ali celo naval kot na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih je zgrešeno in nesmiselno.

Za začetek: moški smučarski skoki — namreč polêti na velikanki — so bistveno bolj zanimiva disciplina kot pa pol krajši skoki na baby skakalnicah. V poletih čez 200 metrov, celo do 250 ali še čez — še posebej v pričakovanju izboljšanja svetovnega rekorda, ki trenutno znaša 253 metrov in pol (Stefan Kraft v Vikersundu) — je nekaj fascinantnega in magičnega, da ne rečem plemenito gladiatorskega. Kdo ne bi šel tega gledat v živo? Okej, jaz ne bi, ker se mi ne ljubi gužvat in mi je doma na kavču bolj komot. Ampak če človeka nekaj res fascinira, je pripravljen plačati malo več za vstopnico.

Mimogrede: minili so časi, ko je bilo pivo v Planici poceni. Jebiga. (Prevod: “Who gives a shit?”) Je pa tudi možno, da že takrat ni bilo poceni, le da se družabni alkoholiki nekoč pač niso zgražali nad cenami.

Izgubljene iluzije

Ženski smučarski skoki so ena najbolj posrečenih disciplinskih domislic, kar so si jih v kateremkoli športu zadnje čase izmislili. Še posebej slovenske skakalke so simpatične, ne samo dobre.

Toda ali bi šla enaka masa ljudi gledat Niko Križnar, Emo Klinec in našo skakalno sto-plus-metrsko dekliščino, kot bi šla gledat Anžeta Laniška ali brate Prevc, ki letijo skoraj 250 metrov daleč? Niti slučajno ne bi šla. Žal ne. Ni toliko publike v Ljubnem, niti je ne bo v Planici.

Ali recimo smučarski teki in biatlon. Zelo lepa športa. In kapo dol pred Anamarijo Lampič in Jakovom Fakom. Toda ne delajte si utvar, da so Slovenci tako nori na ta šport kot recimo Norvežani. Se spomnite moške štafete v smučarskem teku na 4 × 10 kilometrov v Lillehammerju ’94? Jaz se je. Vzdolž proge je bilo 150.000 ljudi. Prenos sem gledal z odprtimi usti in si grizel nohte. Bilo je napeto kot fuzbal.

Ampak takih, vsaj relativno primerljivih množic pri nas ne boste videli. Mogoče bi jih videli na Pokljuki, v Kranjski pa gotovo ne.

Percipirano in dejansko zanimanje

Bi radi slišali še več na to temo? Neprijetno resnico, recimo?

Med percipiranim in med dejanskim zanimanjem ljudskih množic za smučarske skoke in teke je precejšnja diskrepanca. Da smo Slovenci smučarski narod, je res samo napol. In ta polovica ni dovolj, da bi napolnila planiško areno. Nismo več tako navdušeni, da bi šli zelo množično gledat vsaj skoke, če že ne tekov.

To ne pomeni, da teh športov oz. disciplin nimamo radi. Ampak ne tako zelo, da bi šli tja v živo. In če na ta račun kaj prišparamo, še tem bolje.

Pa ne samo to. Da smo Slovenci še vedno smučarski narod, je samotolažilen in samoidentifikacijski medijski konstrukt. To je lepo slišati — ker nogometni ali teniški ali golfistični ali F1 pa res nismo —, ni pa nujno res. S tem nas blagodejno fopajo mediji, mi pa to za njimi nekritično ponavljamo. Ker nam pač godi. Lepo je biti smučarski narod, tudi če ni čisto res.

Ponos na pladnju

Vsaka slovenska medalja je prva novica v večernih poročilih in že čez dan v sprotnem internetnem feedu. Toda iz tega sklepati, da smo smučarski narod — in da bodo Slovenci drli — ali da bi morali dreti — v Planico, je kapitalna neumnost.

Novice o medaljah gledamo z enako neprizadetostjo kot Goloba ali Janšo. Športno ponosni smo zato, ker nam športni ponos servirajo na pladnju. Tako kot nam na pladnju servirajo politično zadovoljstvo ali jezo.

(In če že omenjam Janšo: s primerjalno objavo fotografij polne in prazne Planice — na lanskem svetovnem pokalu v smučarskih skokih (poletih), v “njegovih” časih, in na trenutnem svetovnem prvenstvu, v času “svobodnjakov” — je bedak že spet zamudil priložnost, da bi držal jezik za zobmi.)

Veselimo se uspehov

Uspehov naših športnikov se veselimo vsi. Vsi se tudi veselimo velikih mednarodnih tekmovanj, ki jih znamo in zmoremo organizirati. Kar je dobro in normalno. Ampak Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne bi pretiravali. Pri tem si namreč delamo utvare, da nas bo po uspehih naših športnikov in po velikih mednarodnih tekmovanjih poznala vsaj cela Evropa, če ne že cel svet.

Recimo: mislili smo — ali so mislili organizatorji —, da bosta cela Evropa ali vsaj cel svet gledala za naše pojme fantastično otvoritev prvenstva. Pa je ni gledal nihče razen nas samih.

In le zakaj bi jo? To niso zimske olimpijske igre. Niti to vendarle ni bilo podobno reprizi artističnega spektakla, s katerim so za vedno revolucionirali otvoritve velikih športnih tekmovanj — ali vsaj olimpijskih iger — v Albertvillu ’92.

Narod tega ni zaštekal

Imeti tak nordijski center, kakršen je v Planici, je dragoceno in vredno ponosa. Kot tudi imeti vrhunske športnike. Organizirati svetovno prvenstvo je velik podvig.

Ampak v globalnem merilu je to drekec-pekec. Smučarski skoki in teki zanimajo samo Srednjeevropejce. In še teh ne najbolj. Ne tako zelo, da bi navaljevali na tekmovališča.

Nas samih pa očitno tudi ne (več tako).

Če naše športne junake še tako občudujemo in zanje navijamo, to še ne pomeni, da niso v resnici bolj medijski futer kot pa psihološke panaceje zbeganega, zdolgočasenega naroda.

Planica 2023 je šokirala narod zato, ker se je na grd in nepričakovan način pokazalo, da tudi zimski športi niso več imuni na vsesplošno indolentnost do stvari, ki so še ne tako dolgo nazaj veljale za samoumevne, obvezne, svete in nedotakljive.

Ampak narod tega ni zaštekal. Narod za to ni okrivil (tudi) sebe. Zato se je v skladu s svojimi socialnimi avtofobijami spravil na organizatorje in gostitelje. Ki pa so seveda tudi del naroda, ki ne šteka in za probleme ne krivi sebe.