Letošnja osrednja državna proslava ob dnevu državnosti je bila bolj kot druga leta predmet vsesplošnega zanimanja in ljudske radovednosti zato, ker je bilo pričakovati, da bo po zamenjavi vlade tudi pri protokolarnih in ceremonialnih, domovinskih zadevah prišlo do temeljnega preobrata. In to se je seveda res zgodilo.

Dogodek v tem smislu ni razočaral nikogar. Nekateri so privoščljivo ugotavljali, da je bila proslava v vseh ozirih vsebinsko v skladu z njihovimi najbolj pesimističnimi pričakovanji — če ne celo še hujša —, spet drugi pa so izpolnjeni in potešeni omedlevali od navdušenja nad izdatno postreženim domoljubjem in patetičnimi, belo-modro-rdečimi političnimi in kulturnimi poudarki.

Slovenska politična shizofrenija

Da sta bila govornika dva — predsednica države in predsednik vlade —, je bila dokončna simbolna potrditev slovenske politične shizofrenije. Če smo razdvojeni v življenju in politiki, bodimo razdvojeni še na proslavi. Četudi pod pretvezo demokratičnega pluralizma (ali vsaj dualizma) mnenj. Šlo je za nespreten in prozoren poskus premoščanja ideološkega prepada. Nespreten zato, ker sta vljudna, a diametralno nasprotujoča si govora še bolj poglabljala ta prepad. To se je potrdilo z žvižgi ob nekaterih predsedničinih poudarkih, do neke mere — sicer redkeje in bolj potihem — pa tudi ob premierovih. Naivno je bilo pričakovati, da bosta dva govora premostila razkol med državljani.

Dvakrat dva tisoč besed

Prozorna pa je bila ta ideja zato, ker je vladna politična opcija s tem samo še utrdila svoj namišljeni narativ, da je delitev naroda na dvoje posledica krivičnega, nedemokratičnega neravnovesja oz. ideološke enostranskosti.

Pri tem tudi ni pomagalo, da sta predsednica in premier imela povedati vsak po dva tisoč besed. Ekonomija pozornosti ne dela v korist naše domovine in patriotizma. Že en sam govor bi bil za državljansko potrpežljivost predolg, dva dvajsetminutna — in to eden za drugim — pa sta mejila že na duhamornost. Pa čeprav sta povedala natanko to, kar so eni ali drugi hoteli od govorke in govorca slišati.

Ne na nivoju

Vsebinsko gledano je bila proslava nekaterim zagotovo všeč. Morda celo mnogim. Toda to še ne pomeni, da je bila na nivoju. Všeč je bila tistim, ki verjamejo, da se spodobi, da za dan državnosti na odru gledamo in poslušamo patetične umetniške ali domnevno umetniške izraze domoljubja in slavilno zmontirana poglavja iz recentne zgodovine. Tudi če niso na nivoju.

Všeč je bila tistim, ki so prepričani, da se za dan državnosti že samo po sebi spodobi biti ob tem ganjen. Tudi če ni na nivoju. S tega stališča je (bilo) povsem nepomembno, kakšna je dejanska umetniška vrednost tega, kar se dogaja na odru in ekranih in kar se razlega iz ozvočenja. Tako smo v sredo zvečer na Trgu republike spremljali patetičen približek občutka ljubezni do domovine, kot sta si ga zamislila scenarist in režiser.

In to naši domovini nikakor ni v čast in ponos. Kdor tega občutka z ustvarjalci (in vladajočimi politiki) ne more deliti, ga oblast deklarira za nepatriotičnega, drugorazrednega državljana. Vsi ostali pa so pridno mahali s slovenskimi zastavicami. Ker se tako pač spodobi. Tako kot bi se v kinu spodobilo, da zobajo kokice. To je naša domovina. To je Slovenija.