Prejšnji petek sem bil iz nostalgije za dobrimi, starimi časi in iz boomerskih frustracij — kar gre seveda zelo dobro skupaj — po sto letih v disku. Po takem enormnem premoru zato, ker tako imenovanih diskoklubov že dolgo ni več. Pa tudi če bi bili. I’m too old for this shit.

Skratka, v Festivalni dvorani je bila za ljubljanske pojme velika, celo mega zabava ob 45-letnici odprtja legendarne Diskoteke Turist. Tja sicer nisem zahajal od samega začetka — ker sem bil leta 1980 še mariborski gimnazijec —, zato pa sem v drugi polovici 80. let in približno do leta 1992 v Turistu preživel prenekateri torkov in/ali četrtkov večer oz. pol noči.

Zabaviščni punkt

Diskoteka Turist ni bila kar neka luknja, da ne bo pomote, in ne bi bila pajzl niti po današnjih standardih. Tedanjo notranjo opremo si sicer predstavljam podobno težko, kot si predstavljam, kako zelo je moral biti prostor zakajen (kljub eventualni ventilaciji).

Pajzli so bili takrat drugje. Recimo FV v Študentu v Rožni dolini in K4 na Kersnikovi, ki sta servisirala altersceno. To so bili tisti, ki jih je naš vrstnik Jonas Žnidaršič v Videošponu nekaj let pozneje opisal kot “grde pičke in tipe brez dnarja” (in preživel). Razen občasno v K4 na to sceno nisem zahajal. Turist je bil mainstream. Moja scena je bil mainstream, ki sem ga sam delal alter. Tako sem tudi začel objavljati v Teleksu in ne na Radiu Študent ali v Tribuni in šel v prvo službo na Delo in ne na Mladino. Služba je družba in družba je služba.

Vsaka generacija ima osrednji zabaviščni punkt — ali so ga vsaj imele, prejšnje; za današnje skoraj dvomim —, ki jo je družabno in socialno definiral in ki se ga še po letih ali desetletjih rada spominja. Spomini na lepe stvari so sicer nezanesljiva in celo varljiva, k idealiziranju nagnjena enciklopedija. Gesla se v glavah sčasoma navzamejo nadosebne, celo že skupnostne pomembnosti in se nazadnje preselijo v družbo.

To je še posebej značilno za Ljubljano. Mesto je polno zaslužnih, malodane odlikovanih prvobork in prvoborcev družabnega in socialnega NOB, ki so bili obvezno zraven, ko se je nekaj dogajalo ali še raje začelo.

Zato je bila ta obletnica. Da bi nekdo šel delat po vseh teh letih medijsko podprto nostalgijo iz diskotek kot Šporn v Radomljah ali Black Jack v Črnučah, je povsem nepredstavljivo. Tako kot je bilo že v 80. in 90. letih povsem nepredstavljivo, da bi kdorkoli od nas z urbane scene zašel v Radomlje ali Črnuče. Džizs!

Brez ekscesov in razvrata

Priznati moram, da sem se v petek v “Turistu” zelo dobro počutil. Všeč mi je bilo, da sem se znašel med ljudmi, ki so bili približno toliko stari toliko kot jaz. Tega človek ne doživi pogosto ali niti ne opazi. V zraku je bil občutek generacijske pripadnosti, ki ga običajno čutimo na obletnicah mature, kjer smo sami vrstniki.

Toda v Festivalni nas ni bilo samo za en razred. Bilo nas je kakih tisoč. In seveda se nismo vsi poznali — ali se nemara nismo prepoznali —, a tudi to je pozitivno delovalo. Zdelo se je, kot da smo vsi prijazni in priljudni in da se v tisti gneči opazujemo z občutkom naklonjenega sozarotništva. Ali v obojestransko ugibajoči zadregi, da smo se v teh desetletjih preveč spremenili.

Alkohol je sicer tekel v potokih, vendar ni bilo ekscesov ali kaj šele razvrata. Tudi sam sem ga pokonzumiral kar precej — misleč, da se bom z pomočjo maliganov dezinhibiral do te mere, da bi se proti svoji trezni volji začel izražati s telesom (kot sam pravim plesu). Ampak ne. Spozabil sem se kvečjemu toliko, da sem občasno tapkal z nogo in si v tistem hrupu neslišno brundal v brado besedilo kakega najljubšega komada.

V bistvu se je izkazalo, da sem tak kot v starih časih. Tudi v pravem Turistu nisem (skoraj) nikoli plesal. Visel sem za šankom in se s kom pogovarjal in opazoval množico na plesišču. In ja, seveda sem skeniral punce. Tudi tokrat sem jih. Razlika je samo v tem, da so mi bile takrat všeč dvajset- do tridesetletnice, danes pa petdeset- do  šestdesetletnice.

Všeč so mi tudi sivolaske. Jih pa ni veliko, ker se večina najbrž barva. Pa še to: nisem videl nobene — ampak res nobene — nabotoksirane ali kako drugače korigirane ženske. Očitno to rabijo (ali hočejo) samo ta mlade.

DJ Shazam

Priznati moram, da sem na žuru veliko šazamal. Skoraj vse komade sem poznal, za mnoge — tudi tiste, ki so mi všeč — pa se nisem mogel spomniti, kako je že naslov in kdo je izvajalec.

In če smo že pri muziki, je treba reči, da sta se originalna didžeja Andrej Kokalj Koki in Tomaž Pezdirc zelo potrudila. Na trenutke se mi je zdelo, da sta za obletnico vrtela nekoliko komercialnejše hite. Ampak kdo bi se pritoževal nad playlisto s Simple Mindsi, Alphaville, Soft Cell, Princem, Beats International, Depeche Mode, Sheilo E. itd.? Jaz sem pogrešal svoje greatest hite kot The Passenger in Real Wild Child od Iggyja Popa in Road To Nowhere od Talking Headsov. Res pa je, da je bil del Pezdirčevega repertoarja četrtkovih večerov v Turistu, ki jih je kuriral — kot bi rekli danes, takrat pa nismo — Studio City, morda drugače niansiran.

Življenje je life

Bi radi še več nostalgije? Izvolite!

Manj znano, v preperelo dokumentacijo Dela zakopano dejstvo je, da sva s kolegom in prijateljem Tadejem Zupančičem leta 1988 napisala podlistek pod naslovom Življenje je life. Zadevo sva zastavila zelo ambiciozno: v kakih petih, šestih nadaljevanjih sva hotela s postmodernistično sociologiziranimi reportažnimi opazkami obdelati ljubljanski life.

To ni bilo tako pretenciozno, kot bi danes kdo pomislil. Ne da ponudbe in povpraševanja ni bilo. Seveda sta bila. Toda družabna scena je bila obvladljiva. Ni bila številčno nepregledna in profilno nejasna. Bilo je nekaj diskotek (Turist, Palma, Valentino, Babilon, Amerikanec, FV, K4), od neplesnih lokalov kavarna Union in Slon in Rio — kamor je faute de mieux zahajala študentarija —, kot novotarija in posebna atrakcija pa takrat pravkar odprti Sax Pub na Eipprovi.

To približno sva s Tadejem pokrila. Kot pripravnik na Delu sem vsak večer dobil službeno katro in potem smo se en teden ali dva vozili po nočni Ljubljani. Dodelili so nama tudi fotografa, Aleša Černivca. Tadeja recimo niso spustili v Babilon, ker je bil v supergah. Si predstavljate? Šminkeraj je imel dresscode! Temu primeren je bil Tadejev zapis. Potem so sledila pisma bralcev in lastnikove ali čigave grožnje s tožbo. Ah …

Žal se do tik pred zdajci, ko sem začel to pisati, nisem niti spomnil, da bi ta zapis prečekiral. Vem pa, da sem v feljtonu jaz pokril Turista. Kakorkoli, tako se s tem tekstom vračam na dislociran kraj zločina — in ugotavljam, da je po 37 letih življenje še vedno life.

Ali pravzaprav lajf. Beseda se je udomačila. Tudi med skoraj že starejšimi občani, ki le še redko hodijo ven. Jaz sicer še kar pogosto za svoja leta, večina pa ne. Stavim, da 90 procentov tistih, ki so bili prejšnji petek v Festivalni dvorani v “Turistu”, zvečer sploh nikoli ne gre ven. Z leti libido za lajf opeša. Če si seveda kdo ne izmisli nostalgične obletnice nečesa kao legendarnega. Takrat se vsaj za en večer in pol noči zazdi, kot da ta generacija ne bo nikoli nehala žurirati.