Sodeč po komentarjih v medijih (vključno z normalnim mainstreamom, ne samo v ta desnem propagandnem šodru in na X/FB) se je Golobova vlada znašla v brezizhodnem položaju. Vsaka poteza, ki jo bo v nadaljevanju dolenjske krize potegnila, bo napačna. Če se bo lotila reševanja romskega problema odločno — kot daje slutiti napovedani Lex Aco —, ji bo nenačelna koalicija levih dušebrižnikov in destruktivnih desničarjev očitala, da izvaja represijo nad manjšino. Če bo uvajala mehke ukrepe, pa ji bodo spet eni in drugi naprej metali nesposobnost. Neglede na učinkovitost ali neučinkovitost. Karkoli že bo vlada storila, bo etiketirano kot populizem, všečnost, kratkovidnost, jalovost, začasnost, nepremišljenost — in predvsem kot reševanje lastne kože, kot del predvolilne kampanje.
Zdi se, da je Golob s svojimi nemočnimi pribočniki ostal sam. Sam proti vsem.
Nesposobni treznega razmisleka
Golob je gor plačal, ker je v tem trenutku na oblasti. Pod kopiti zbezljane črede političnih in medijskih in civilnodružbenih bizonov — pomešane z intelektualci, pravniki in dušebrižniki z družbenih omrežij in iz sosednje ulice — se vlada ni znašla zato, ker bi bila objektivno odgovorna za to, da je Rom ubil Slovenca, ampak zato, ker je oblast praviloma sedeča tarča, ki hočeš-nočeš čaka, da jo kdorkoli šicne. Domnevno upravičeno. Karkoli že se zgodi. Po njeni krivdi ali ne.
Kolovodja je seveda vedno najbolj odgovoren in nanj leti največ očitkov. A ne v tem primeru. Slovensko javno mnenje že od begunske krize in korone ni bilo tako izbrezumljeno kot zdaj, tako nesposobno treznega razmisleka — in predvsem, tako naklonjeno najbolj neverjetnim trditvam, mnenjem in izjavam, ki jih še ne prav dolgo nazaj ne bi mogli slišati niti od najbolj trhlih stebrov družbe.
Način življenja proti načinu življenja
In vse to se ne dogaja samo zato, ker je — v retrospektivi — poosebljenje neslovenskega, marginalnega in marginaliziranega, degradiranega in deprivilegiranega, divjega, malodane neciviliziranega načina življenja ubilo poosebljenje avtohtono slovenskega, kulturno in socialno kanoničnega, odobravanega, večinsko šeranega, morda celo zavidanega načina življenja.
Vse našteto je seveda glavni razlog za afekt, v katerem je ta narod ta teden začel govoriti in razmišljati. Ampak takega stampeda ne bi bilo, če ne bi bili samo nekaj mesecev pred volitvami. Slovenskega črednega nagona smo sicer vajeni, ampak v taki meri tega že dolgo nismo doživeli. Še posebej pa nismo doživeli poenotenja leve in desne črede. Že tako ali tako razočarani levi in centristični vsegliharji somnambulno ugotavljajo, da je praktično vseeno, katera politična opcija nam vlada. Ta desni pa se niso mogli upreti na pladnju servirani priložnosti, da dokončno ali morda celo predčasno pripravijo vse potrebno za volilno zmagoslavje.
O tem pa kdaj drugič
Poslušamo in beremo, da nočemo živeti v policijski državi; da država podlega zahtevam ulice; da je deklarativno antifašistična vlada začela zagovarjati fašizem; da se dogaja revolucija; da smo Slovenci rasisti; da šele z Golobom prihaja prava, trda avtoritarnost; da prihaja normalizacija represije; da je Golob res isti šit kot Janša. Itd.
Lahko uganete, ali so zgornje, magari smiselno povzete trditve izrekli in/ali zapisali levičarji ali desničarji? Nisem izbral najbolj prepoznavnih in ekstremnih — vendar domnevam, da ne morete.
Ponavljam: premier je s svojimi nemočnimi pribočniki ostal sam proti vsem. Jeder für sich und Golob gegen alle, da tako rečem. Konjederci si manejo roke.
Pa je njegov položaj oz. položaj vlade res tako brezizhoden, kot sem na začetku domnevnil pod vplivom enotno drugače mislečih? Po mojem vendarle ne. Toda o tem kdaj drugič. Nočem se zaletavati tako kot vsi ostali.