V tujih deželah, ki jih obiščemo samo za kratek čas, se jezikovno zadovoljimo z bornim besediščem in osnovnimi frazami. Dober dan, hvala, prosim in nasvidenje. Ponavadi v ta nabor spada še na zdravje, ta je skoraj obvezna. V madžarščini znam tako povedati samo tri stvari: znam se zahvaliti, glasno dvigniti kozarec in — iz neznanega razloga — nekomu povedati, da ga imam rad. Saj veste: “seretlek”. (Pri zapisovanju jezika naših vzhodnih sosedov se je smiselno odločiti za fonetično varianto. Tako kot izgovarjava madžarskih besed lomi jezik, pa njihov pravilni zapis lomi pero.)

Čemú sploh ta uvod?

Prejšnji teden je javnost izvedela, da smo “izvozili” celotno slovensko prehrambeno industrijo. Ali z drugimi besedami, prodali smo jo sosedom in tujcem. V glavnem na vzhod in na jug. Nekaj tudi na Madžarsko.

Proces je trajal že kar nekaj časa. O njem smo brali in poslušali, se zgražali. A zdaj lahko s tem nehamo, ker je zgodba končana. Nimamo ničesar več. Praktično ničesar.

Dedukcija

Kot odgovoren državljan sem se sklenil o zadevi informirati, zato sem si prejšnji četrtek ogledal Tarčo. Ne morem reči, da sem po koncu oddaje vedel — ali razumel — kaj več, sem pa iz pogovora uspel deducirati nekatere vzorce in principe, na katerih to kompleksno dogajanje očitno sloni.

Izpadel bi naiven, če bi rekel, da sem od v oddaji sodelujočih politikov, menedžerjev ter predstavnikov proizvajalcev in posrednikov pričakoval več konkretnih odgovorov. Res bi bil naiven, ne samo izpadel. Ker pa sem takih soočenj videl že dovolj, vem, da so bolj zanimiva zaradi tistega, kar je ostalo neizrečeno, kot pa zaradi tistega, kar je bilo dejansko povedano.

Za ironični podton besedila se že vnaprej opravičujem. Seveda pa je treba v luči ironije brati tudi to opravičilo.

Kolobarjenje

Principi te igre niso nič novega. Prva ugotovitev: čeprav je gospodinjstvo v tradicionalnih skupnostih domena žensk, usodo slovenske hrane in pijače krojijo moški. Ali lahko to razumemo kot znak napredne narave naše družbe? Tega ne vem. Spolni vidik je v tej zgodbi nepomemben. Gotovo imajo tudi ženske kaj zraven, vendar je dejstvo, da jih za takimi omizji praviloma ni.

Ko nas bodo zanamci spraševali, kdo je prodal slovensko prehransko industrijo, jim lahko mirno odgovorimo, da so bili to njihovi dedki. Babice pustimo pri miru.

Tudi drugo spoznanje ni novo in je že skoraj dolgočasno: v slovenski politiki, gospodarstvu in poslu ljudje kolobarijo. Predvčerajšnjim direktor, danes minister, jutri član nadzornega sveta. Lani menedžer, letos državni sekretar, naslednje leto predsednik neke zveze. Odveč je poudarjati, da gre za ene in iste osebe. Če ne bi bilo tako, bi bil izraz kolobarjenje neprimeren.

Vakum

Tudi tretji princip ni nov, je pa vedno znova svež, saj je v njem nek zanimiv element presenečenja: v tistih ključnih trenutkih, ko se zgodbe lomijo in ko slovenski lastniki konkretna podjetja dajejo iz rok — pa če gre za privatna ali državna podjetja —, ni nikogar od teh ljudi zraven. Še včeraj so bili tam, na neki menedžerski ali nadzorniški funkciji. Takrat pa ... — “Žal vam o tem ne morem povedati nič. Tega in tega leta sem bil tam in tam, zato za dogodke, o katerih me sprašujete, ne nosim odgovornosti. Ne vem, ne poznam.”

Šele tu postane stvar res zanimiva, saj iz območja ekonomije in politologije prestopi na področje kvantne fizike. Kot da bi v trenutku sprejemanja ključnih odločitev — v tem primeru o prodaji slovenskih prehrambenih podjetij —, nastal nekakšen vakum. Kjer so si še minuto nazaj vsi podajali kljuko, naenkrat ni več nikogar. Stvar se preprosto zgodi. Kot težko razumljiv naravni pojav.

Zato ironija

Ironični podton tega pisanja je izraz moje nevednosti. Jasno mi je, da gre za kompleksno tematiko, o kateri vem odločno premalo. Sem idiot savant, ki ni sposoben analizirati procesov, vidi pa, kam so nas ti procesi pripeljali. In potem pač gleda sliko in razmišlja, kaj je z njo narobe. Stvar je resna, jo je pa ob poslušanju razlag strokovnjakov, vpletenih in (ne)odgovornih včasih težko jemati resno. Tudi zato ironija.

Kockanje je zanimiva stvar. V sebi ima nekaj paradoksalnega. Je nedolžna igra, v kateri pa gre včasih krvavo zares. In svojo prehransko industrijo smo očitno zakockali. Na neki točki v času smo se odločili, da ne spada pod parazol nacionalnega interesa. Dobronamernemu bedaku v meni se zdi to kapitalna neumnost. Ampak kdo sem jaz, da bi sodil?

Nashledanou …

A kaj je sploh to, nacionalni interes? Nacionalni interes je v bistvu sopomenka za suverenost. Osnovni interes nacije in države pa je, da obstajata, obstaneta, ostaneta. Hrana v tem kontekstu ni samo matafora. Je realni temelj tega obstoja. In njena razprodaja pomeni realno razprodajo suverenosti.

In zdaj?

Če smo že vrgli kocke, odigrajmo to igro do konca. Zakockajmo vse. Kaj nam bo suverenost, če imamo peneze? Z njimi lahko poravnamo račun za madžarsko salamo, ukrajinske perutničke, hrvaško pašteto in srbsko solato, vse skupaj pa bomo zalili z nizozemskim ležakom.

Egešegedre! Če smo prodali želodec, pa prodajmo še srce. Tista legendarna tri imajo, kolikor vem, v lasti Čehi. Ja, toliko o tem. Pa nashledanou …