Kulumne
#šport #kolesarstvo #pogačar
Pogačar: Mentaliteta zmagovalca, ki mu nikoli ni dovolj (samo)dokazovanja
Logo 25.07.2024 / 06.10

Imamo najboljšega kolesarja na svetu, vendar ga ne znamo počastiti drugače kot na amaterskem, tretjeligaškem, veseličnem nivoju.

Tadej Pogačar govori med včerajšnjim sprejemom na Kongresnem trgu v Ljubljani. 
Antonio Bronić/Reuters

Včeraj sem razmišljal, da bi šel na Kongresni trg na hommage Pogačarju, vendar sem si hvala bogu premislil in nazadnje samo spremljal prenos po televiziji (TVS 2). Če bi sprejem gledal v živo, bi se dolgočasil. Bil je slabo pripravljen in prisiljen in tako rekoč brez protokola. Organizatorji so imeli tri dni časa, da bi se spomnili nečesa boljšega, vendar so se zadovoljili z improviziranim recikliranjem klišejev iz železnega repertoarja nepismenega športnega novinarstva, računajoč na evforičnost hitro zadovoljne, s športnimi prenosi TVS senzibilizirane in nad zmagovalcem navdušene množice.

Imamo najboljšega profesionalnega kolesarja na svetu — in največ vrhunskih športnikov oz. medalistov na prebivalca na svetu —, vendar jih ne znamo počastiti in se veseliti njihovih uspehov drugače kot na amaterskem, tretjeligaškem, veseličnem nivoju.

Ampak sprejem sem hotel videti samo kot background za to, kar bi rad povedal o Pogačarju.

La Planche des Belles Filles

Fan kolesarstva sem postal 19. septembra pred štirimi leti, ko sem slučajno gledal direkten prenos dvajsete, predzadnje etape Tour de France 2020. To je bil 36-kilometrski kronometer, na katerem je Pogačar z noro vožnjo prehitel do takrat vodilnega Rogliča za skoraj dve minuti in si zagotovil svojo prvo skupno zmago na svojem prvem Touru. Sedel sem pred televizorjem kot uročen in občasno spuščal diskretno neartikulirane glasove. Presenečen, da je profesionalno kolesarstvo kot monoton in dolgočasen vztrajnostni šport lahko tako napeto.

Dejansko se iz svoje osebne zgodovine živo spomnim samo štirih športnih dogodkov oz. prenosov: prve zmage Bojana Križaja v slalomu v Wengnu 1980; finala med Borgom in McEnroejem v Wimbledonu 1980, predvsem seveda famoznega tie breaka 18:16 v četrtem setu; finala med Italijo in Francijo leta 2006 v Berlinu, ko je Materazzi jebal sestro Zazouju in dobil čelnega; in tega duela med Pogijem in Roglo na vzponu na La Planche des Belles Filles v Vogezih.

All-Slovenian kid

Skratka, od tistega koronskega kronometra 2020 sem Pogačarjev fan. Od takrat ne zamudim skoraj nobene etape Tour de France. (Gira in Vuelte ne gledam. Najbrž zato, ker sem kot francist še vedno malo frankofil.) Seveda držim pesti tudi za Rogliča — žal z deljenim uspehom —, ampak Pogi je pač tako simpatičen in noro dober All-Slovenian kid, da si ne morem kaj.

Nepozaben je bil tudi letošnji contre-la-montre od Monte Carla do Nice. Lagodno prepričan v Pogačarjevo zmago sem se lahko posvečal tudi produkcijskim podrobnostim prenosa. Zlasti so mi ostali v spominu nepozabni posnetki z dronom, ki je med delom spusta s prelaza Col d’Èze proti Nici s hitrostjo kakih 80-plus na uro sledil dirkačem od zadaj, dokler se ni vratolomno dvignil in zašvenkal čez globel proti morju. To so neki novi produkcijski standardi.

Črna luknja družbenih frustracij

Pogačar je predvsem športni fenomen, malo pa tudi socialni — kolikor kot nič hudega sluteča črna luknja srka vase družbene frustracije s svojo izpostavljenostjo.

Med letošnjim Tourom sem malo spremljal prerekanja v francoski sekciji X-a. Zdelo se mi je, da je večina tamkajšnje spletne drhali prepričana, da Pogačar jemlje nedovoljena poživila. Sicer ne bi kar naprej zmagoval in zmagal.

To je tipičen primer prevladujočega Zeitgeista nejevere. Če nečesa ne razumemo ali si ne moremo predstavljati v običajnih parametrih realnosti, potem si moramo razlago izmisliti.

Po tej logiki je Pogačar enostavno predober, da bi lahko zmagal na pošten način. Za razliko od drugih, ki so tako prav tako kot on pregonili dvesto kilometrov v štirih, petih urah — od tega tretjino na 10-procentnih klancih —, je on na cilju le komajda prešvican in zasopel. To je nemogoče. Po takem naporu bi moral biti napol mrtev. Ker bi jaz, vseved, bil ziher napol mrtev. Saj se spomnimo Lancea Armstronga.

Svet je vsak dan bolj zmešan zato, ker ljudje po defaultu vedno manj razumejo, vendar se v svoji nevednosti nikakor ne pustijo motiti. Če nečesa ne vedo in ne razumejo, si zadevo razložijo po svoje. Ni problem.

Pogiskepticizem

Značilno je, da se je ta pogiskepticizem razpasel v tujini, kjer ljudje pač niso obremenjeni s navijaškim kompatriotizmom. Toda pozor! V Sloveniji se je namesto tega razpaslo moraliziranje. Kar je še bolj značilno.

Ker Pogačar zaradi preutrujenosti ne namerava tekmovati na olimpijskih igrah, bo Slovenija prikrajšana za najmanj eno — zelo verjetno zlato — kolajno. Kar je malodane izdajstvo. Zato mu nekateri naprej mečejo Dončića, ki se je po celi sezoni in končnici in finalu lige NBA tudi ves izmozgan prišel borit za slovensko reprezentanco, da bi se ja uvrstila na OI. (Kar mu oz. jim žal sploh ni uspelo.) Pogačarju pa se preprosto ne ljubi.

Ampak kako to, pravijo, da se mu je samo dva dni po finišu Toura — torej predvčerajšnjim — ljubilo tekmovati na 42. Profronde van Surhuisterveen na Nizozemskem? Jaz sam si to razlagam nekako tako, da se ti profiji po koncu etape kulirajo na trenažnem kolesu. Da si ne bi prehitro odpočili ali kaj. Ker kaj pa mi vemo?

Sam tudi ne bi zameril Pogačarju, če bi zavrnil udeležbo iz solidarnosti do svoje punce Urške Žigart, ki je selektor ni uvrstil v kolesarsko ekipo za Pariz 2024. V strokovnost in smiselnost te odločitve se seveda ne bom vtikal, ker se na te zadeve ne spoznam. Se mi pa zdi zanimivo, da do takšnega zapleta in zamere pride prav v Sloveniji, ki slovi po familiarnih odločitvah.

Usain Bolt

Naslednja bizarnost, ki je je bil Pogi deležen od napačnih očitarjev, je bila njegova nepopustljiva tekmovalnost. Ta njegova mentaliteta zmagovalca, ki mu nikoli ni dovolj (samo)dokazovanja. Tako so mu po novih in novih etapnih zmagah na Touru — na koncu jih je dosegel šest — začeli metati naprej, da je agresiven in da ponižuje tekmece.

To se mi zdi precej neumno in nelogično. Čar športa je po eni strani evforičnost izjemnega posameznika, po drugi pa seveda tudi tragika poraza. Očitno pa bi nekateri radi videli, da bi šport bil tudi tekmovanje v usmiljenju. Da nek premočni in prevladujoči kompetitor — ki mu je končna zmaga že zagotovljena — začne taktizirati in iz kolegialnosti prepusti kakšno manjšo lovoriko tekmecu ali tekmecem.

Se je morda kdaj zgodilo, da bi recimo Usain Bolt malo zabremzal in milostno prepustil zmago sotekaču? Ne. Zakaj pa bi? Ker si je je želel bolj kot Bolt? Ali da ne bi bilo tako dolgočasno, ker je kar naprej zmagoval samo Bolt?

Balzam

Toliko o kolesarstvu. Tour de France sem spremljal na Eurosportu. Angleški komentatorji so bili za moja kultivirana ušesa pravi balzam. Naši se samo nekaj derejo. Kot da komentirajo fuzbal na Sport Kanalu. To mi je dobro delo po obdobju fuzbalskega drenja. Tega sem imel poln kovček, še preden so naši izpadli. Ves ta Tour de France je bil po evropskem prvenstvu v nogometu pravi balzam.

NAROČI SE
#šport #kolesarstvo #pogačar
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke