Do parlamentarnih volitev 22. marca nas ločijo dobri trije meseci. To je čas, ko bi pričakovali, da bo politični prostor pripravljal strategije, jasna sporočila, morda celo vizije, zagotovo pa svoje kampanje. A slovenska levosredinska scena nam je v zadnjih dneh poslala precej zmedena sporočila: poskus pogovora med dvema strankama, ki se je iztekel kot komedija zmešnjav, in povabilo na kavo, ki je naletelo na soglasen “ne”.

Pojdimo po vrsti.

Vizija ali improvizacija?

Najprej sta se sestala predsednik Socialnih demokratov Matjaž Han in predsednik novoustanovljene stranke Prerod Vladimir Prebilič. Nista se srečala zaradi analize stanja države. Niti ne zaradi iskanja vrednostnega kompasa. Ne. Pogovarjala sta se, ali naj bi se o morebitni skupni listi za nastop na volitvah.

Prerod je res zelo mlada stranka in do tovrstnih pogovorov veliko prej niti ne bi moglo priti. Toda trije meseci pred volitvami in še ne dva meseca po ustanovitvi — temu človek težko reče vizija. To je bolj politična improvizacija, četudi se ob vsem drobljenju levosredinske domače politike zdi še tako sprejemljiva.

“Tepli se ne bomo”

A še preden je povabljeni Prebilič sploh imel čas preveriti, ali mu je predlog všeč, je informacija v slogu slovenskega političnega baleta — “neuradno, a zanesljivo” — priplesala v medije. Prebilič je bil presenečen. V SD so se delali nevedne, češ, to je slovenska politika. In ideja o skupni listi je padla v vodo, še preden bi lahko postala kolikor toliko resna opcija.

Toda Prebilič ni vrgel puške v koruzo. Kot so poročali mediji, ga je svet stranke pooblastil, da poskusi nekaj bolj osnovnega, recimo s povabilom na politično kavo z vsemi levosredinskimi akterji. Seveda ne za oblikovanje skupne liste, niti za predvolilno koalicijo — ampak vsaj za  pakt o nenapadanju. Minimalna gesta politične higiene, ko gre za sorodne stranke, ki si prizadevajo za zmago nad desnim polom, saj relativna zmaga katerekoli od njih zase je ta hip malo verjetna.

Sporočilo srečanja bi bilo: “Če že ne bomo sodelovali, pa se zagotovo ne bomo tepli med kampanjo.”

Politična položnica

Vabilo so dobili: prvi človek Svobode Robert Golob, predsednik SD Matjaž Han, sokoordinatorja Levice Asta Vrečko in Luka Mesec, sopredsednika Vesne Urša Zgojznik in Uroš Macerl, predsednik Piratov Jasmin Feratović in predsednik Stranke generacij Vlado Dimovski.

Zveni obetavno, kajne?

Niti malo. Ker se vabilu ni odzval nihče. Razlogi so različni, vsi pa povedni.

Stranka Vesna, recimo, vabila ni sprejela zato, ker je v sporu s Prebiličem. Ta je namreč za evropskega poslanca kandidiral na njihovi listi, zdaj pa mu stranka sporoča, naj jim vrne mandat, ker vstopa v domačo politiko. Da se stranka, ki mu pošilja politično položnico, ne želi z njim rokovati ob espressu, je razumljivo.

Slovenski sindrom

Drugi razlogi so manj osebni, a nič manj pomenljivi: nezaupanje, strah pred napačno interpretacijo, volilna matematika, tiho upanje, da bo morda prav njihova stranka tista, ki bo zajela “idealno” levo sredinsko volilno bazo, pa tudi samovšečnost in samozadostnost, aroganca, vzvišenost.

Politična realnost leve sredine je torej naslednja:

• stranke, ki zagovarjajo dialog, se dialoga izogibajo;
• stranke, ki zagovarjajo sodelovanje, pred sodelovanjem bežijo;
• stranke, ki zagovarjajo spoštovanje, ne morejo skleniti niti pakta o nenapadanju, niti skupaj popiti kave.

Tri mesece pred volitvami to ni taktika. To je slovenski sindrom.

Levosredinski pol politike se je ujel v past lastnih refleksov. Vsi so vsem sumljivi. Vsi se bojijo, da jih bo druga stranka pojedla za zajtrk. Vsi se zavedajo, da njihova prihodnost visi na nitki. In da je ta nitka tako tanka, da se ne smejo sosedovemu programu niti blizu, kaj šele z njim na kavo.

Politično tekmovanje

V Sloveniji poteka politično tekmovanje, v katerem tekmovalci gledajo samo drug drugega, nihče pa ne gleda volivcev. In to je najresnejša posledica dogajanja. Strankam istega prepričanja ne samo ne uspe oblikovati minimalnih standardov sodelovanja, temveč volivcem niti ne znajo sporočiti, kdo sploh so ter kaj delajo in zakaj to delajo. Čeprav bi nam ravno pred volitvami morale to najbolj nedvoumno dati vedeti.

Han in Prebilič sta v istem tednu dvakrat razgalila isto resnico: levosredinska politika v Sloveniji ni razdrobljena zato, ker bi bile razlike med strankami prevelike, temveč zato, ker med strankami ni zaupanja.

Če niti decembra ne znajo sesti za isto mizo in si privoščiti kavo, kako naj si potem predstavljamo, da bodo znali sesti za mizo 23. marca 2026, da bi sestavili vlado? Če že eno samo srečanje ob kavi povzroči takšno politično paniko, kakšne bodo šele njihove reakcije na realne izzive?

Tri mesece pred volitvami je odgovor na to brutalen. Levosredinska politika ne ve niti tega, s kom bi spila kavo. Kako naj potem ve, s kom bi vodila državo? Levo–sredinski volivci smo v resni stiski. Koga voliti in zakaj voliti?