Otroci in drugi nedolžni civilisti v Gazi ne umirajo zato, ker se v neki Sloveniji predsednica države in leader opozicije nesmiselno razhajata v zvezi z vprašanjem, kdo je kriv za konflikt in morijo. Moralni prestiž, za katerega Marija Pomočnica z Erjavčeve in nesojeni princ teme Indije Kverulandije tekmujeta, ni niti prva niti zadnja misel umirajočih in trpečih Palestincev. Je pa res, da je njihovo trpljenje in umiranje ob tem vmešavanju še tem bolj nesmiselno.

Ne prava polemika

Še dobro, da ne gre za pravo polemiko. Resnici na ljubo je treba povedati, da se samo Janša krega s Pirc Musarjevo. In to zato, ker mu vsako omalovaževanje obstoječih institucij in posameznikov pride prav. Ker da je to “smešenje in ponižanje Slovenije pred vso trezno mednarodno javnostjo”.

Skratka: čeprav je izkoriščanje vojne in z vojno povezanega trpljenja za ideološke obračune — pri čemer Janša ne posega samo po Palestini in že prej po Ukrajini, ampak celo po genocidu v Srebrenici — moralno bolj odbijajoče kot predsedničino materinsko moraliziranje, se ne strinjam z njenim izvajanjem nič bolj kot z oponentovim.

Grosistično pobijanje

Pred dvema tednoma sem postransko škodo trpečih in umirajočih otrok in civilistov v Gazi ironično primerjal s tisto, ki je bila povzročena ob zavezniškem bombardiranju Dresdna (in Maribora). Naj dodam še atomsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija, ki sem ju ob pisanju kdo ve kako lahko pozabil omeniti.

Dandanes je svet tako civiliziran — v narekovajih, seveda —, da se ob pavšalnem, grosističnem pobijanju nedolžnih, da bi zadeli dejanske, konvencijsko dovoljene tarče in/ali dosegli strateške cilje, pretežnemu delu svetovne javnosti obrača želodec.

Verjetno je to le določen napredek v pojmovanju človečnosti v primerjavi s tistim pred skoraj osemdesetimi leti. A ta napredek — če je to napredek — na žalost ne rešuje vojaških, strateških, političnih problemov.

Teroristi

Dejstvo je, da so Hamasovci teroristi. Dejstvo je, da so radikalci. Dejstvo je, da Hamas izkorišča civilno prebivalstvo Gaze, ki so se mu vsilili, kot živi ščit. Dejstvo je, da izraelsko raketiranje Gaze izkorišča kot moralno pretvezo za pridobivanje svetovnega mnenja na stran Palestine in demoniziranje Izraela. Dejstvo je, da Hamasu ni sveta niti nedotakljivost bolnišnice. In dejstvo je, da zato ni sveta niti Izraelcem.

Hamas so radikalizirali Izraelci. A to ne spremeni dejstva, da je Hamas treba uničiti. Za seboj je treba pač pospravljati. Zato mi ni niti malo nerodno priznati, da navijam za anihilacijo Hamasa. Moj moralni čut za mednarodne zadeve bi to prizadelo približno toliko, kot me je prizadela eliminacija Osame Bin Ladna in vsaj delna in začasna nevtralizacija Al Kajde.

Je to sploh mogoče?

Toda komu bi lahko uspelo uničiti Hamas? In to po možnosti tako, da ne bi umirale nedolžne žrtve? Je to sploh mogoče? 

Izrael se je tega lotil z macolo. In problem ni samo danes nesprejemljivo trpljenje in umiranje nedolžnih, temveč tudi posplošujoče naraščanje antisemitizma in relativizirajoče slepo, enostransko podpiranje Palestine.

Izraelci lahko uničijo Hamas tudi sami, vendar ne brez povročanja postranske škode in protiizraelskega, če ne celo direktno antisemitskega resentimenta. Pa bi lahko kdo to storil hitreje in učinkoviteje in brez postranske škode ali vsaj s čim manjšo?

Zelo verjetno. To bi bilo za doseganje tega cilja načeloma bolje, vendar bi bližnjevzhodni konflikt še bolj nevarno zaostrilo in destabiliziralo svetovni mir. Bilo bi še bolj nepredvidljivo. Kakor hitro bi se v konflikt vmešale ZDA, bi se vmešali še vsi drugi. Najprej na Bližnjem vzhodu, potem pa še od drugod. Biden hvala bogu najbrž ni sposoben izpeljati take akcije, ampak v tem primeru bi bili kar naenkrat zraven še Turčija, Sirija, Iran, Jordanija, Egipt … — in tako naprej do Rusije, Kitajske in seveda evropskih minivelesil na čelu z Nemčijo in Francijo.

Ne more in ne zna

Nihče ne gleda rad palestinskega trpljenja in umiranja v Gazi. Niti Janša, ki brez svoje tujske legije rešuje ta problem po hitrem postopku z etiketiranjem, da smo vsi razen njega podporniki Hamasa.

Žal pa tudi emocionalni pristop Nataše Pirc Musar ne koristi. Vojna brez civilnih žrtev na žalost ne obstaja. Saj zato pa jo tako zelo sovražimo. A to ne pomeni, da smo se s tem pripravljeni sprijazniti. Nismo. Seveda pa predsednica neke Slovenije ne more — in tudi ne zna — narediti drugega, kot da objokuje palestinske otroke in govoriči o “naši skupni odgovornosti” in “temeljni človečnosti”. To je že nekaj. Vendar pomaga samo nam. Palestinskim otrokom pa čisto nič.