Sinočnji informativni program na TVS je bil nezaslišan precedens in zlovešč znanilec tega, kar se lahko z javnim zavodom zgodi.
Obe osrednji informativni oddaji sta bili na ukaz AGW in ob asistenci kolaborantske urednice po minutaži in vsebini zreducirani in minimalizirani. V bistvu cenzurirani. Dnevnik ob 18:57 je bil kao Dnevnik in je — z najavno in odjavno špico vred — trajal samo 6 minut in 19 sekund. Ob 22:00 so namesto Odmevov ponovili isto. Istih 6 minut in 19 sekund.
Slovenske kronike v okviru Dnevnika seveda ni bilo, pa tudi Tednika in Studia City ne — karkoli že je od te druge oddaje ostalo.
"Nevarnost programske škode"
Novinarji in uredniki in voditelji Dnevnika in Odmevov bi oddaji sicer pripravili — ne seveda v običajnem vsebinskem formatu, temveč stavkovno naravnani —, vendar jim je Jadranka Rebernik to preprečila tako, da jim je odrekla tehnično podporo.
Po navedbah Igorja E. Berganta na Twitterju je Whatmough odpoved oddaj argumentiral z "nevarnostjo programske škode", ki da bi lahko nastala z vsebinami, naklonjenimi štrajku, če bi ju pripravili za to zadolženi novinarji in uredniki in voditelji.
Infotrash
Da bi bila ta cenzura še tem bolj perverzna, pa je po drugi strani na 2. programu ostala tako imenovana informativna alternativa popolnoma nedotaknjena. Včerajšnja Panorama je namreč trajala 38 minut in 57 sekund. Z vsem, kar spada zraven.
Iz radovednosti sem spet malo poskrolal ta šoder. V glavnem so poročali o cirkusu okrog pomanjkanja in cen bencina, potem pa spet ta butasti estradni čvek z neko mlado spakujočo se pevko, za katero še nihče ni slišal. Reci in piši 38 minut in 57 sekund infotrasha.
Na okopih in v jarkih Televizije Slovenija se začenja dolga in utrudljiva pozicijska vojna. Vojna, ki jo bosta bíli v glavnem vlada in opozicija. Kdo bo v tej vojni zmagal, je sicer jasno — želimo pa si seveda, da zmaga ne bi bila Pirova.
Zmanipulirani kolektivček
Obstoječe vodstvo RTV se je očitno res odločilo, da bo težišče informativnega programa strateško premaknilo na 2. program. Da bo dalo možnost temu mlademu, neizkušenemu, zmanipuliranemu kolektivčku — presrečnemu, da jim je nekdo ponudil priložnost, in dovolj naivnemu, da mislijo, da si bodo s tem utrli pot v višave turbo TV kariere.
Uresničitev tega cilja bi najprej pomenila konec RTV oz. TVS, kakršno smo poznali, v nadaljevanju pa tudi konec javne televizije nasploh. Itak je nihče več ne bi gledal, ker bi bila irelevantna, programsko in finančno pa bi se sesedla sama vase.
Koloradski hrošči
Stavkovni odbor, ki zahteva odstope generalnega direktorja RTV Andreja Graha Whatmougha, odgovorne urednice informativnega programa TVS Jadranke Rebernik, v. d. urednika uredništva za nove medije Igorja Pirkoviča in predsednika Programskega sveta Petra Gregorčiča, podpiram do zadnje črke.
Teh ljudi se je treba znebiti. In to kmalu. Dlje ko bodo na oblasti, večja bo škoda. In težje jo bo popraviti.
Res pa je nekaj.
Mučna in žalibog neizogibna kohabitacija med novokomponirano, tabloidizirano, medijsko in politično pobebavljeno alt-right javno televizijo, naklonjeno nekdanji vladi, in med normalno, restituirano levosredinsko oblastjo hvala bogu ne bo mogla trajati večno.
Sam si želim, da bi nova vlada s kolikor-toliko legalnimi ukrepi — recimo z novim Zakonom o RTV — ali magari z legalističnimi akrobacijami čim prej odstranila te koloradske hrošče in za njimi tudi čim bolj temeljito popucala.
Stavkajoče, ki zahtevajo odstope gen. dir. Whatmougha, odg. ur. info. prog. Rebernik, v. d. ur. ur. za nove medije Pirkoviča, preds. PS Gregorčiča, podpiram do zadnje črke. Treba se jih je znebiti. In to kmalu. Dlje ko bodo na oblasti, večja bo škoda. In težje jo bo popraviti.
"Še vedno nas je več."
Nepotrpežljive pa lahko navdaja z optimizmom še nekaj.
Kot je včeraj rekel Marcel Štefančič: "Še vedno nas je več." — Kar pomeni, da Whatmough, Rebernik, Pirkovič, Gregorčič, katerih odstope zahtevajo, obstoječim in prevladujočim novinarskim in uredniškim kadrom ne morejo nič.
Panorama ne bo nikoli to — četudi ekipo okrepijo —, kar je (bil) Informativni program, ki ga zdaj spodkopavajo. Disidenti se ne bodo vdali. In Whatmough jih nikoli ne bo mogel sto, dvesto odpustiti in namesto njih zaposliti toliko in toliko novih.
Rad bi videl, da bi bilo tega čim prej konec. Ne samo v korist javnega servisa in preostankov spodobnega novinarstva, temveč tudi zato, ker je treba desničarje že enkrat utišati.
Pa vendar se tudi bojim, da se na okopih in v jarkih TVS začenja dolga in utrudljiva pozicijska vojna. Vojna, ki jo bosta bíli v glavnem vlada in opozicija.
Kdo bo v tej vojni zmagal, je sicer jasno — želimo pa si seveda, da zmaga ne bi bila Pirova.