![](https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/26/36/38/52/26363852q4D61152CA9B20FEA6FAEF8680AEB2104.jpeg)
Recimo, da je imel dr. Mitja Ferenc kot zgodovinar in bržkone sočuten človek tudi praktične razloge, da je peticijo o ohranjanju spomina na žrtve komunizma naslovil na Evropski parlament v španoviji z janšisti. Oni to znajo in radi pomagajo. Tako njemu samemu kot mrtvim dušam.
Je pa to bilo seveda lahkomiselno od Ferenca, če že ne oportunistično. Evroposlanci SDS so komaj čakali, da se tega loti koristni idiot, ki z njimi ni direktno povezan, in da iz nepokopa naredijo sofoklejsko hamartijo na mednarodnem nivoju. Ker interne razprtije nikogar ne prepričajo.
Če se torej Slovenci sami ne moremo ali ne znamo ideološko pomiriti, bo sprava pač prišla — domnevajo desničarji — od zunaj. Z moralnim dekretom Antikominterne.
Pravica do groba
Ferenc pravi: “Pravica do groba je znana že iz grške Antigone. Več tisoč žrtev povojnega nasilja v Sloveniji še vedno čaka na dostojen pokop.”
Seveda, vsekakor. Pokopljite nesrečnike in basta. To bo sicer velik organizacijski, administrativni in logistični podvig, ampak ja, absolutno. Da bo že enkrat mir.
Ampak čemú potem peticija v Evropskem parlamentu, če pa predsednica države — kot ena od mnogih, pa vendar prva med enakimi — po lastnih izjavah že več kot eno leto dela na tem, “da bi končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev”?
17. maj
NPM in Ferenc samo navidez ali samo deloma govorita o eni in isti stvari. O dostojnem pokopavanju mrtvih kot civilizacijski normi. V nadaljevanju pa se začneta razhajati: zgodovinar namreč ne govori samo o “pravici do pokopa”, ampak tudi “o pravici do spoštljivega ohranjanja spomina na žrtve povojnega komunističnega nasilja v Sloveniji”.
Treba je seveda vedeti, da je Ferenc spisal peticijo konec predlanskega leta in da je bil povod zanjo Golobov preklic predpredlani razglašenega Janševega nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja (17. maj).
Pieteta do pokojnih vsekakor. Do po krivici in brez sojenja pobitih še tem bolj. Toda ko to vzame v roke SDS, se to sprevrže v politično obračunavanje pod pretvezo sočutja, pietete, empatije in moraliziranja. Pa če so zraven še tako kompetentni in kao neodvisni zgodovinarji.
Na napačni strani zgodovine
Potezo Golobove vlade, da je skenslala dan spomina, ki ga je uvedla Janševa, sem odobraval. (Čeprav je preklic argumentirala z nakladanjem, da je bil sklep o uvedbi dneva sprejet “brez predhodne javne in strokovne razprave”.) Mislim pa vseeno, da nam na nacionalnem nivoju tega ni treba obeleževati. Tega si pobiti ne zaslužijo, ker so umrli na napačni strani zgodovine. Čeprav je res, da so bili ubiti brez sojenja in po krivici, za nameček pa še nečloveško vrženi v jame, jih to še ne postavlja na pravo stran zgodovine. Grob da, družbene spoštljivosti pa samo toliko, kot je do mrtvih velevajo civilizacijske uzance.
Ampak desnici ne gre samo za dostojne pokope in grobove. Desnici gre za nekaj več. Desnici gre za antikomunizem. Na to se šlepajo že trideset plus let.
Lažna pieteta
Ko desničarji govorijo o spoštljivem spominu na žrtve komunističnega nasilja, ne govorijo toliko o moralnem imperativu, da moramo živi izkazovati mrtvim pieteto, ampak bolj o dveh popolnoma zgrešenih predpostavkah: prvič, da bi nam šlo še danes bolje, če bi pobiti zmagali, in drugič, da nam gre še danes slabo, ker so na oblasti politični dediči njihovih morilcev.
Za to jim gre. Na to se spomnite, če boste boste v navalu empatije slučajno pomislili na žrtve komunizma. Svojo lažno pieteto si naj desničarji nekam zataknejo. To delajo samo zato, ker so v svojem poenostavljenem fanatizmu in radikalizmu vsilili ta zahodnjaški, neoliberalni antikomunistični diskurz. S pomočjo svoje lastne propagande in družbenih omrežij in nedeljskih intelektualcev so ustvarili paralelno realnost. To je njihov domišljijski svet, v katerem so se tedanji rablji reinkarnirali v vseh levih vladah, ki smo jih doslej imeli — na čelu z Golobovo — in se infiltrirali v možgane zaslepljenih državljanov.
Neznosna dediščina
Upam, da si s predsednico vred ne delate utvar, da narod ne bo več razcepljen na dvoje in da bodo zavladale edinost, sreča, sprava, ko bodo “končno dostojno pokopane žrtve povojnih pobojev”. To desničarjem ne bo dovolj. Oni bi več. Oni bi spomenike. Spominske plošče. Ulice in trge. Šole. Univerze. Nevladne organizacije. Muzeje. Fundacije. Policijo. Vojsko. Itd. Vse v duhu preinterpretirane zgodovine. Greste stavit?
No, saj nič ne bo iz tega. Zadovoljiti se bodo morali s tem, da bodo še naprej govoričili o neznosni dediščini komunizma.