Ko sem pred mnogimi, mnogimi, mnogimi leti kot golobradi pripravnik začel delati na čisto frišno ustanovljenem Ministrstvu za zunanje zadeve, me je starejši kolega z dolgoletnim stažem podučil, da za uspeh v javni administraciji potrebuješ samo troje:

“Vedno hodi hitro po hodnikih in s seboj nosi zajeten sveženj dokumentov. Tu in tam jih zamenjaj, da ne porumenijo. In če je vrsta pred kopircem, naglas povej, da imaš nekaj nujnega za ministra.”

Takrat se mi je to zdelo neznansko zabavno. Mislil sem pač, da se stari maček šali. Toda danes, po več kot tridesetih letih dela v birokraciji — slovenski in evropski —, nisem več čisto prepričan, ali je res bila samo šala.

Uradništvo je svet, ki gre ljudem, ki mu ne pripadajo, a imajo z njim opraviti, pogosto zelo na živce. Marsikdaj upravičeno. Percepcija javnosti o birokratih je pogosto karikirana, vendar tudi drži, da se birokrati včasih res obnašajo kot karikature.

Po drugi strani pa nobenega večjega sistema ni mogoče upravljati brez pravil in struktur — in ljudi, ki se teh pravil držijo, da lahko opravljajo storitve, ki jih od njih pričakujejo. Udrihanje po dolgem in počez čez uradništvo ni samo nefer, ampak tudi škodljivo.

Z dolžnim spoštovanjem

Ključ do birokracije, kot se šika, so njena učinkovitost, transparentnost, integriteta, predvsem pa demokratični nadzor nad njo. Tudi s strani kritične javnosti. Iz te perspektive sem prebral kritiko bruseljske birokracije kolumnistične kolegice Vesne V. Godina, objavljeno prejšnji teden na Fokuspokusu in v Večeru.

Polemik med kolumnisti se praviloma izogibam, ker se prepogosto sprevržejo v naporno dlakocepstvo in spopad ranjenih egov. Ampak po drugi strani, kaj je narobe z robustno izmenjavo mnenj? Naj se krešejo misli in ideje!

In iz te perspektive — z vsem spoštovanjem do kolegice — moram priznati, da nad njenim tekstom o Evropski uniji nisem bil najbolj navdušen. Pa ne zato, ker je kritičen, ampak zato, kako je kritičen. Očitno pomanjkanje znanja o temi, o kateri pišeš, je pač težko prepričljivo kompenzirati z ideološkimi puhlicami in za lase privlečenimi anekdotami.

Demokratični deficit je še vedno problem

Da je Bruslju treba gledati pod prste, se sicer zelo strinjam tudi sam. Gre za velik birokratski aparat — čeprav je to velikost, s katero se pogosto opleta, treba postaviti v primerjalni kontekst — z izjemnim vplivom. In kjer je velika moč, je tudi možnost velikih napak ali zlorab.

Zato je še bolj pomembno, da je bruseljska birokracija kot nosilec izjemne izvršilne oblasti izpostavljena demokratičnemu nadzoru.

In glede tega stvari nikakor niso takšne, kot bi morale biti. Demokratični deficit, ki EU pestí že od nekdaj, je še vedno problem. Kljub naraščajoči vlogi in vplivu Evropskega parlamenta v zadnjih letih in desetletjih. Da se voditelji EU tega zavedajo, je jasno; da niso pripravljeni, da bi se reševanja te zagate lotili na učinkovit način, pa tudi. Zadnji primer je Konferenca o prihodnosti Evrope, ki so jo z velikim pompom lansirali v začetku 2020, danes pa o njej in njenih rezultatih ne govori skoraj nihče več.

Namesto kritičnega razmišljanja

Ampak o tej zagati EU v tekstu kolegice Godina ne boste izvedeli veliko. Namesto kritičnega razmišljanja o izzivih in težavah, ki pestijo projekt evropske integracije v današnjem času, se je avtorica raje osredotočila na skupek anekdot in populističnih puhlic. V stilu nekdanjega bruseljskega dopisnika britanskega Daily Telegrapha Borisa Johnsona, ki je z zgodbami o bruseljskih birokratih, ki da hočejo regulirati ukrivljenost banan, in o evropskih standardih za kondome, ki jih italijanski lulčki naj ne bi dosegali, podpihoval evroskepticizem v britanski javnosti. (Verjetno pa tudi Italijani niso bili navdušeni.) Tako je pripravljal teren za brexit, ki mu je prinesel politične dobičke in oblast. Kaj je rešitev izpod bruseljskega kolonialnega jarma prinesla britanskim državljanom, pa tudi vemo.

O plačah kar na pamet

Ljudi moti predvsem astronomsko plačana birokracija, pravi gospa Godina. Res je, bruseljski birokrati (pa strasbourški tudi) se nad plačami ne morejo in ne moremo pritoževati. Kakršnokoli jamranje glede tega bi pomenilo neokusno norčevanje iz mnogih Evropejcev, ki ne vedo, kako bodo zvozili do konca meseca.

A tudi višina teh plače ni določena kar čez palec. Glavni parametri so dohodki primerljivih profesionalnih profilov v državah članicah z namenom, da ostanejo evropske institucije atraktiven delodajalec za najbolj sposobne kandidate.

Parametre seveda višajo zaslužki, ki jih ljudje s primerljivimi profili lahko dobijo v bogatejših državah članicah. Če ne bi bilo tako, bi v institucijah delali zgolj ljudje iz revnejših držav članic. Alternativno bi lahko bili zaposleni plačani različno, pač glede na to, iz katere države prihajajo. To bi bilo seveda nesprejemljivo. In kljub avtoričinemu zgražanju nad bruseljskimi plačami zadnji podatki kažejo, da se na razpise prijavlja vse manj kandidatov iz nekaterih držav članic, predvsem skandinavskih. Razlog je v tem, da doma s svojo izobrazbo dobijo še bolj “astronomske” plače kot v Bruslju.

Ta je pa bosa!

Ljudem gredo na jetra evropski poslanci, pravi kolegica. Ta je res bosa. Evropski parlament — ki ga tudi zna biksati, da ne bo pomote —, je najpomembnejši del demokratičnega nadzora nad sistemom, ki na tako pomemben način vpliva na naša življenja. Neargumentirano in posplošeno norčevanje iz poslancev in Evropskega parlamenta in posledično nizka udeležba na evropskih volitvah so strel v lastno koleno, saj šibijo organ, ki ga volijo evropski državljani in ki jih predstavlja.

Tak podcenjujoč odnos do neposredno izvoljenega organa še poslabšuje demokratični deficit. A ta za avtorico ni pomemben. Njej — oz. ljudem, v imenu katerih vihti pero — gredo v nos plače bruseljskih birokratov.

Še bolj osupljiv je kronski dokaz podlosti in škodljivosti Evropske unije. Avtorica ga izvleče iz sunkovitega povišanja cen, ki so sledile uvedbi evra. Nazadnje se je to zgodilo na Hrvaškem.

Spoštovana kolegica, ni treba biti strokovnjak za ekonomijo in monetarni mumbo-jumbo, da razumeš, da za to svinjarijo ni kriv Bruselj. Ne na Hrvaškem ne v Sloveniji ne v drugih državah, ki so uvedle evro. Krivi so tisti, ki so menjavo valute izkoristili za to, da so cene v evrih debelo zaokroževali navzgor.

Teren za razmah populizma

Za komentiranje drugih “argumentov” Vesne V. Godina o zlobni, kolonialistični, kapitalski Evropi mi zmanjkuje prostora, še bolj pa volje. EU je in verjetno še bo delala napake. Njen odziv na “reševanje” finančne krize leta 2009 pod nemškim vplivom ni bil samo napačen in škodljiv, ampak je tudi objektivno pripravil teren za razmah nacionalističnega populizma, ki danes — paradoksalno ali pa tudi ne — napada Evropsko unijo in njene demokratične vrednote s podobnimi argumenti, kot to v tekstu počne kolumnistična kolegica. Zgodbe o mednarodnih kabalah, ki iz ozadja vlečejo nitke, sesajo kri poštenim ljudem in upravljajo naša življenja, so starejše od EU. Z njo so samo dobile novo tarčo, popularno na obeh skrajnostih političnega spektra.

Kljub populizmu in ravno zaradi njega pa je nujno, da smo do EU kritični. Kot državljani imamo priložnost, da na evropskih volitvah glasujemo odgovorno in pametno in tja pošiljamo ljudi, ki bodo znali učinkovito zaščititi interese državljanov in nadzirati evropsko izvršilno oblast. Kot država bi lahko bili v Bruslju (in drugod) bolj samozavestni in odločni glede tega, kaj se nam zdi prav in kaj ne. Kalimerovsko jokcanje o grdih, grdih bruseljskih kolonialistih je seveda ena od alternativ, ki pa me osebno ne prepriča.

To ni izgovor

Ob tem, da ne smemo pozabiti na napake, ne smemo prezreti niti dosežkov. Predvsem pa pomena, ki ga EU ima za stabilnost in varnost in blagostanje v Evropi. Njeno ravnanje v času koronske krize in odziv na posledice ruske agresije kažeta, da se je tudi EU nekaj naučila iz svojih napak.

Pred dnevi je začel veljati evropski akt o digitalnih storitvah, ki od digitalnih platform zahteva večjo odgovornost in preglednost, ščiti uporabnike, predvsem pa tako izjemno področje s tako daljnosežnim in potencialno nevarnim vplivom na družbo ureja na temelju demokratičnih vrednot. Brez EU bi v digitalnem in tudi analognem svetu pač plesali po kitajskih notah in Muskovih kapricah in interesih. Gre za le en primer izmed mnogih.

Predvsem pa nikoli ne smemo pozabiti, kako in zakaj je nastal proces evropskega sodelovanja in združevanja. Kot antiteza krvave zgodovinske izkušnje, v kateri je bilo umorjenih na milijone ljudi. Evropa je bila in ostaja mirovni projekt, ki Evropejce ščiti pred samimi sabo.

To ni izgovor za šlampasto opravljanje svojega dela, za napake ali zlorabe, ampak obveza, da se spravi v red in obnaša odgovorno do državljanov, ki jim služi. Če pa v ihti ogorčenja nad višino plač, evrsko ceno cekarja iz Konzuma ali obliko banan pozabimo na to, kako so evropske države tradicionalno reševale medsebojna razmerja v obdobju pred nastankom evropskih integracij, pa vsekakor tvegamo, da se nam zgodovina, tako ali drugače, ponovi.