Najbolj zanimiva umetno ustvarjena novica minulega tedna je bil padec priljubljenosti predsednice republike. Da je bila “umetno ustvarjena”, pravim zato, ker to ni bil dogodek, ki bi se res bil zgodil, ampak si ga je v okviru svoje redne, mesečne raziskave javnega mnenja za Pop TV v bistvu izmislil Inštitut Mediana. Obenem pa je to vendarle bila “novica”, ker smemo domnevati, da informacija — neglede na svojo genezo — ni neresnična. Zdi se verjetna. Predsednici manj naklonjeno javno mnenje je najbrž odmev njene prometne nesreče in tako imenovane afere Krivoluckaja, ki se je iz tega izcimila. Zato tudi umetno ustvarjenim novicam verjamemo.
A brez skrbi, to ne bo še en tekst o tem vohunskem trilerju. To bo kolumna o raziskavah javnega mnenja.
Odkod se je vzel Han?
Raziskavam javnega mnenja verjamemo zato, ker se zdi logično, da je na vrhu lestvice priljubljenosti pač prijazna in neškodljiva oseba, na samem dnu pa najbolj neprijazna in škodljiva. Toda pri tem se že tudi vse neha. To se nam zdi že dovolj. Ne zanima nas, zakaj je rating NPM pravzaprav “2,94” in zakaj je Stevanovićev “2,11”.
Če vas slučajno zanima: te cifre so povprečje ocen — od ena do pet —, ki jih anketiranci namenijo politikom.
Raziskovalci javnega mnenja imajo kao znanstveno utemeljene modele, s pomočjo katerih pridejo do rezultatov, ki se zdijo kredibilni. Kot recimo zgoraj omenjeni. In zaradi teh posameznih verjetnih rezultatov, verjamemo anketam kar počez. Pavšalno. Zato se ne sprašujemo, zakaj je na vrhu lestvice prehitel predsednico ravno predsednik SD Matjaž Han. Odkod se je naenkrat vzel Han? Odkod njegov rating “2,97”? Že nekaj mesecev ga ne vidimo in ne slišimo pogosto, niti se ne piše veliko o njem. Vemo tudi, da Han ni niti glasen niti prepirljiv — kar je za politiko bodisi plus ali minus —, in da taista raziskava ugotavlja, da je podpora SD “stabilna”.
Uganka je tudi, zakaj je recimo prejšnji minister za finance Klemen Boštjančič (“2,45”, 10. mesto), ki ga je po nastopu nove oblasti videti in slišati še manj kot Hana. S čim se je ljudem — ali vsaj tistim naključno izbranim 719 srečnežem, ki jih je Inštitut Mediana anketiral — tako prikupil, da ga hranijo v lepem ali vsaj solidnem spominu?
Na prvo žogo
Han in Boštjančič sta samo vzorčna primera, ker so nam ju slučajno ponudili na prvem mestu in na sredini. Nekdo pač mora biti “1.” in “10.”. Nekdo pa tudi mora biti tudi “5.” (Janša) in “13.” (Golob). Tako so se odločili raziskovalci javnega mnenja, ker njihovi naročniki od njih to pričakujejo.
Umetno ustvarjene novice pa ne obstajajo samo zato, ker smo iz športa in drugih kompetitivnih dejavnosti navajeni na statistično in hierarhično razvrščanje vsega živega na lestvice, ampak tudi zato, ker ob tem ponujajo navidez prepričljive interpretacije teh namišljenih dogodkov. Tako recimo mimogrede navržejo domnevno prepričljivo razlago — ker se pač tega najbolj spomnimo —, da se je podpora Levici zmanjšala zato, ker so se razšli z Vesno. Toda kdo pravi, da je to res? Obstaja še cela vrsta drugih možnih razlogov — ampak zakaj ne bi obveljal kar ta na prvo žogo?
Sprašujem za prijatelja
Raziskave javnega mnenja so ustvarile medijski kontekst, v katerem se vse zdi kredibilno, verjetno in možno. Imajo tudi svoj argot. Janša se je “povzpel” na 5. mesto, Golob pa je na 13. mesto “skočil”. Za silo funkcionalno pismeni lahko uganejo, da gre za neko razliko, četudi jim ne ponudijo podatka, koliko ta “vzpon” oz. “skok“ vsak zase kvantitatvno pomenita in v čem je pravzaprav razlika med Janševim (“2,53”) in Golobovim numerološkim izračunom (“2,36”). Dovolj je, da vemo, da je prvi osem mest pred drugim.
Tega je še več. Zakaj je predzadnja ravno Alenka Bratušek (“2,32”)? Kaj nam je uboga reva zadnje čase žalega storila? In zakaj na lestvici ni Žana Mahniča? Zagotovo so med nami ljudje — četudi jih je najbrž malo —, ki so jim njegove nesramnosti všeč. Zakaj Mediana ne poizveduje o priljubljenosti ali nepriljubljenosti Mahniča? (Sprašujem za prijatelja.)
Overdose
Skratka, izračunavanje priljubljenosti politikov je popolna neumnost. Tovrstne ankete so medijski ekvivalent astrologiji. Ponavljam: gre za umetno ustvarjene novice, ki so za politične analitike kredibilnostna bližnjica, da je vse res, za publiko pa samo oblika kratkočasja. Javnost jemlje ankete na znanje površno in se ne poglablja v njihove politične in metodološke bizarnosti. Raziskave javnega mnenja so dopolnilna dejavnost, ki služi predoziranju z informacijami. Dejanskih dogodkov ni vedno dovolj, rabimo jih več. Ker cilj je, da informacije pokonzumiramo — ne pa da jih resno jemljemo.